Po večini so za to krivi sprehajalci, ki si utrgajo "grozd tu in grozd tam", nekateri hodijo iz vinogradov kar s polnimi koši, so pa celo primeri, da zrelo grozdje odvažajo z avtomobili, izgube vinogradnikov pa se merijo v stotinah kilogramov. Podobno je bilo tudi pred dobrimi osemdesetimi leti, le da so vinogradniki takrat k temu problemu pristopili na način, da so se sprehajalci, ki so se na pohajkovanju želeli naužiti toplega jesenskega sonca, z izletov nemalokrat vračali na smrt prestrašeni.
Vinograde in zrelo grozde so namreč stražili pazniki, ki niso poznali milosti, bili so izjemno kruti in brutalni. Oboroženi z debelimi in železom okovanimi palicami so patruljirali med brajdami in bog ne daj, da se je kdo grozdju samo približal - bodisi v družbi bodisi posamič. Takoj so z grožnjami zahtevali odškodnino, pa četudi se krivec sladkega sadja ni niti dotaknil. Pred njimi ni bil varen še tako pomemben meščan, odškodnino sta morala plačati celo sodnik in neki profesor mariborske klasične gimnazije. Ta naj bi v bližini sv. Urbana neprevidno utrgal grozdno jagodo, čeprav je to pred čuvaji sam zanikal. Odškodnino je "po obravnavi" plačal.
Čuvajev so se bale tudi družine, saj so njihovi otroci marsikdaj, pač v otroški razigranosti, skrenili s poti med brajdami in tam so bili tudi oni deležni kletvic in groženj krutih varuhov vinske trte, v okolici mesta pa je čuvaj nekega dečka celo ustrelil. Problem je postal tako velik, da so časniki pozivali oblasti, naj tej krutosti končno naredijo konec, občane, ki so bili deležni "obravnave" čuvajev pa, da naj vsak incident prijavijo pristojnim organom.
