Redko, če sploh, je bila Vanja Černivec v rodnem Mariboru v zadnjih 20 letih toliko dni doma, kot je zdaj. Pandemija jo je prisilila, da delo skavtinje za košarkarsko ekipo NBA Chicago Bulls opravlja od doma. Čeprav je v Mariboru, smo se pogovarjali na daljavo. Dneva ne začne brez kave, tudi sicer je kava zanjo zelo pomembna: "Ko potujem, pogledam, kje so dobre kavarne, rada raziskujem ponudbo specialty kave. V Mariboru sem v zadnjem času odkrila Hi Ko Fi in Rooster Coffee, a žal so lokali zaradi epidemije zaprti."
Kakšna je bila vaša pot do Bullsov?
"Zelo dolga, z ogromno vzponi in padci. Iz Maribora sem šla s 17 leti, ker sem želela igrati košarko v ZDA na univerzi. Nakar sem se vrnila v Slovenijo, Amerika takrat ni bila zame. Preselila sem se v Ljubljano, tam dokončala študij mednarodnih odnosov in se vrnila v ZDA za eno leto, kjer sem delala. Takrat sem pustila košarko, a strast do nje je bila vedno z mano. Zanimala me je športna diplomacija. Opravila sem ogromno prostovoljnega dela, predvsem v košarkarskih krogih. Vrata sem si skušala odpreti preko evrolige, nato mi je dal Boštjan Nachbar možnost, da pomagam v njegovem kampu. Leta 2011 sem imela srečo, da je NBA v Slovenijo prišel z Basketball Without Borders, vključila sem se kot prostovoljka, imela sem neplačan dopust, da sem delala. Takrat se mi je odprl nov svet v športni industriji."
Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.
In ta je?
"Čeprav sem košarko igrala 20 let, je bilo moje videnje, da si lahko igralec, trener in sodnik, nisem pa poznala ozadja. Odkrila sem sanjsko službo, na srečo so ljudje v NBA videli mojo strast do košarke. Vedno znova so mi dajali prostovoljske priložnosti, nato pa je prišla prva priložnost za plačano projektno delo v Indiji. Bila sem v Bombaju, pa na Kitajskem v Pekingu, nato so me zaposlili v Londonu. Vmes je bilo veliko zavrnitev služb v športni industriji. Ni bilo lahko, se je pa splačalo. Te poti ne bi zamenjala za nič na svetu."
Veliko mest in kultur ste menjali, zdaj pa delate od doma. Kako poteka to delo?
"Vse se je obrnilo na glavo. Ne le s tem, da sem menjala službo in sta se spremenila odgovornost in delo samo. Trenutno je moje delo zelo dolgočasno, sedim doma pri računalniku in gledam tekme. Pogledam dve do tri tekme na dan, spremljam igralce iz NCAA (ameriška študentska košarkarska liga, op. p.) in Evrope. Zelo rad moraš imeti košarko (smeh). No, nočem se pritoževati, zelo sem privilegirana, da imam službo in da počnem, kar rada počnem. Bi pa bilo drugače, če bi vse bilo normalno. Verjetno bi bilo veliko potovanj, tekem v živo ..."
Chicago se je na spletu pohvalil, da ste prva skavtinja v njihovem moštvu.
"Tega me je bilo najbolj strah. Nisem želela zaposlitve samo zato, ker sem ženska. Vemo, da je v NBA velik poudarek na raznolikosti, in tega sem se bala. Toda Artūrasa Karnišovasa (nekdanji košarkar in podpredsednik kluba, op. p.) poznam že šest let, zaupam mu in vem, zakaj me je zaposlil in želel v ekipi. Na razgovorih sem povedala, da nočem, da me zaposlijo, ker sem ženska, in to so potrdili. Razlog so moja poznanstva v Evropi, pa tudi vsa ostala mreženja po svetu, ki sem jih pridobila skozi delo. Me pa veseli, da so ponosni, da sem del ekipe."
"Žalostno je, ko se spomnim dvorane Tabor, Satexa, Bavarie Wolltex, to so bili nabito polni derbiji"
Ko se govori o Bullsih, je prisotne veliko košarkarske romantike in nostalgije. Ste je že kaj doživeli?
"Košarko sem začela igrati zaradi Michaela Jordana in Bullsov. Ko je prišla ponudba, je prišlo to hitro na dan. Rekla sem si, da moram to odmisliti, ker ta ponudba pomeni službo. Mediji so zgodbo hitro pograbili predvsem zaradi brenda. Tudi prejšnja služba za NBA je bila zanimiva, a ni imela tega ozadja. Vzela sem si 14 dni, da sem premislila. Rekla sem si: 'Okej, če bi mi kot dvanajstletni punci nekdo rekel, da bom imela možnost delati za Chicago Bullse, bi si rekla - ne razočaraj tega dekleta.' Sanjsko službo sem imela že prej, ampak rekla sem si, da je treba poskusiti tudi kaj novega. Zdaj sem začela z nule. Verjamem, da bodo vrata tudi po Bullsih odprta kje drugje."
Koliko vam misli uidejo k stanju košarke v Sloveniji, tudi v vašem rodnem Mariboru, kjer je košarka na dnu?
"Tudi ta zgodba ime dve plati. Razen košarkarskih kampov z Dragićem in Nachbarjem nisem imela priložnosti, da bi delala v športu v Sloveniji. To sem iskala v tujini. Po moji odselitvi se je zgodil padec prve lige in ženske košarke, mladih na elitnem nivoju je manj. Sem pa zelo ponosna na rezultate reprezentance in vseh košarkarjev v tujini. Tam je ogromno dobrih igralcev, v Sloveniji, da sploh ne govorimo o Mariboru, pa nekako ne znamo. Žalostno je, ko se spomnim dvorane Tabor, Satexa, Bavarie Wolltex, to so bili nabito polni derbiji. Znanje še vedno je, najti pa bi se moral skupen interes, osebne interese bi morali dati na stran. Ampak znova, 20 let nisem več v Mariboru, nočem biti pametna."
Vas v tujini zdaj še bolj pogosto ogovarjajo zaradi Dončića, Dragića in slovenske reprezentance?
"Rekla bi, da je košarkarsko znanje iz Slovenije zelo cenjeno. Tako je bilo še pred Luko Dončićem, ko sem delala kot prostovoljka. Ko sem povedala, od kod sem, so me bolj spoštovali. Se je pa zdaj v ZDA Slovenija v zadnjih letih dvignila še na višji nivo. Prepoznavajo znanje, košarkarske trenerje, razvoj pri mladincih, tu se dobi dobro osnovno znanje. Tudi reprezentanca je ogromno naredila za promocijo v svetu, pa vsi igralci, ki igrajo po Evropi. Slovenija je ena od držav z največjim odstotkom izvoza košarkarjev v Evropi."
Kot politologinja zagotovo spremljate tudi dogajanje v ZDA.
"Da, vse skupaj me izjemno zanima. Težko je zbrati besede. ZDA so slovele po ameriškem snu, vsi so se želeli preseliti tja, biti uspešni, v zadnjih letih pa je proces obraten. Zanimivo je tudi, kako so šle ZDA od Obame, izvolitev prvega temnopoltega predsednika je podprl velik del sveta, k njegovemu nasprotju Trumpu. Po eni strani smo vsi pričakovali, da se lahko nekaj takega, kar se je zgodilo pred dnevi, tudi uresniči, ko pa se je zgodilo, smo bili vseeno v šoku. Kot da gledaš film in ne verjameš, da se to v resnici dogaja. Upam, da se protesti ne bodo stopnjevali. Sta pa oba pola nastrojena in še nekaj let bo trajalo, da bodo ZDA v starih tirnicah in s statusom, ki so ga imele v svetu. Kot lider na področju ekonomije, človekovih pravic, varovanja okolja ..."
Kako se je Maribor spremenil od takrat, ko ste tukaj odraščali?
"Se je spremenil in se ni. Zdaj sem kot turist v Mariboru. Všeč mi je, da je center zaprt za avtomobile, da je ljudem bolj prijazno mesto. Da ljudje niso več toliko v nakupovalnih središčih ob vikendih, ampak da gredo v naravo, na tržnico, ob Dravo. Všeč mi je, da je v Mariboru vse dostopno, pri roki. Smučanje na Pohorju, tek ob reki, Avstrija. Upam, da bodo lokali kmalu odprti, da spoznam tudi ponudbo restavracij in kafičev. Kot otrok sem živela na Taboru, blizu dvorane in blizu II. gimnazije, vse se mi je zdelo daleč. Zdaj pa sploh ne pomislim, da ne bi šla v center peš. Mesto se mi je zmanjšalo. Luksuz v življenju je, če ne potrebuješ avta, zato je Maribor še toliko bolj prijetno mesto za življenje."
Kakšne so vaše želje za Maribor?
"Ne morem iz košarke. Želim si, da bi glavni ljudje v košarki v Mariboru končno sedli za mizo in našli rešitev, kako iz luknje, v kateri smo že nekaj let. Tako v moški kot v ženski košarki. Želela bi si odprtosti, več multikulturne kuhinje, glasbene ponudbe, kulture, tudi športa. Sem pa nad ponudbo hrane že navdušena, Maribor se tudi sicer posodablja, upam, da bodo ljudje sprejeli, da se mesto zapira za promet. Ampak to je stvar navade, ko se bodo enkrat navadili, bodo pozabili na težave, ki to sploh niso."
Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
