Med otroki in starši priljubljena Tina Božičnik iz Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor je ob koncu leta 2019 postala štajerska pediatrinja leta 2019 po izboru bralcev Večera. Zgodaj smo se srečali, vstaja ob 4. uri zjutraj, da ima pred službo čas zase in za projekte, s katerimi se ukvarja ob službi in ki jo izpopolnjujejo, pravi, popoldneve namenja družini. Živi na Glavnem trgu, zato smo se srečali v Nani, ki ji je blizu in všeč. Le nekaj minut hoje ima do službe, nekdanje delovno mesto pa čez most. "Obožujem središče mesta, obožujem jutra v Mariboru, na Glavnem trgu vidim sončni vzhod, v mestu je zjutraj še vse tiho, slišim le mariborske galebe, kot da sem nekje na morju," razlaga. Pila je podaljšano kavo s kokosovim mlekom.
Kako vam je všeč novi Glavni trg?
"Ko so odstranili zaščitne ograje, je vse skupaj zadihalo. Všeč mi je. Luči so stvar okusa, dokler jih drugi niso začeli izpostavljati, jih niti nisem opazila. Zelo mi je všeč, da bo na sredi vodomet, predvsem za igro otrok. Mogoče pogrešam več zelenja, morda ga še kaj dodajo."
Pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.
{soundcloud}https://soundcloud.com/vecerpodkast/grema-na-kafe-tina-bozicnik{/soundcloud}
Kakšne izkušnje imate s starši mariborskih otrok?
"Ne odstopajo od slovenskega povprečja. So pa v primerjavi z ostalimi slovenskimi regijami, glede na pogovore s kolegi, Štajerci med bolj in prej zaskrbljenimi. Ampak gre za grobo oceno. Kakšni so? Odvisno od odnosa, ki ga z njimi vzpostaviš. Imam specifičen način dela in razmišljanja in vsak pediater ima svoj pogled. Rada imam celostno obravnavo in vplivati želim na širše okolje, v katerem otrok raste. Zame pediater ne skrbi samo za zdravljenje prehladov in malo večjih bolezni, ampak je pomemben celostni pristop kreiranja okolja, v katerem raste, kar potrjuje tudi znanost. Ne od rojstva, ampak od časa, ko je otrok v maternici. Kako se mama počuti, razmišlja, v kakšnem okolju je, vse to vpliva na razvijajoči se plod in na podzavest otroka.
Širše okolje je v prvih petih letih življenja zelo pomembno, takrat se podzavest razvija, programiramo otrokove možgane. Tanka linija je med tem, kar mu kot starš daš in kar mu želiš dati. Vsak si želi postati najboljša verzija sebe, da si samozavesten, zadovoljen s sabo. To moramo otroku dati kot vzor, ker se uči s posnemanjem. Hkrati pa ga ne smemo kreirati v to, kar mislimo, da mora biti. To je velik problem. Pri naših starših je takšnih konceptov programiranja veliko. Mama recimo najbolj nažene strah v kosti. Pogosto mame ne znajo pretrgati popkovine. In ko njen otrok dobi otroka, ne dovolijo, da ga mlada mama vzgaja sama. 'Mi pa smo to tak,' rečejo in ne zaupajo svojemu otroku, ki je postal starš. Ta pa intuitivno ve, kaj je prav. Če mamice vedno potrebujejo potrditev, prihaja do paničnih reakcij. In to ni samo takrat, ko si starš, ampak na splošno v življenju. Vidim veliko nanesenega strahu, ki izvira iz okolja, od starih staršev."
"Vidim veliko nanesenega strahu, ki izvira iz okolja, od starih staršev"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
