Predstavili so tudi dokumentarni film z naslovom Slavkova pot, scenarista in režiserja Bojana Laboviča.
Svečani nagovor je imel Srečko Reher, dolgoletni Grmičev sopotnik in njegov tajnik. "Škof Grmič o sebi ni rad govoril, saj je bil vedno trdno prepričan, da se lahko vsak človek samouresniči skupaj z drugimi ljudmi. Vekoslavu je pripadala čast, da je postal iskalec večne resnice, humanist, pričevalec evangelijskega krščanstva, kritični mislec, pedagog in vzgojitelj. Ko je leta 1968 postal mariborski pomožni škof, je poskušal prevetriti slovensko Cerkev in je v tej smeri deloval vse do leta 1980, ko je odstopil od vseh služb v mariborski škofiji, ostal je samo naslovni škof in profesor na teološki fakulteti vse do upokojitve leta 1991. Kot zagovornik teologije zemeljske resničnosti je Grmič v središče vsega postavil človeka," je o njem med drugim povedal Srečko Reher.
Škof Grmič pa je ves čas sledil svojemu škofovskemu geslu Oznanjujte evangelij in je opozarjal na vrednote svobode, enakosti, bratstva in božje ljubezni na Zemlji. Svojo teorijo socializma je razvil iz teologije osvoboditve. Glasno je opozarjal na krivice, ki so se dogajale revnim in lačnim ljudem, ki so v primerjavi s peščico najbogatejših živeli slabše kot živina. Reher je dejal še, da so Grmiča zaradi njegovih idej nasprotniki nenehno tožarili, ga denuncirali v Vatikanu in v javnosti označevali za rdečega škofa.
Poleg teologije socializma je škof Grmič v zadnjih letih prvi na Slovenskem razvil še ekološko teologijo. Bil je odločen zagovornik narodnoosvobodilnega boja in upora zoper nacifašizem, ki je v boju za obstoj slovenskega naroda povezal verne in neverne ljudi. Upor je bil moralno upravičen, saj je šlo za narodno osvoboditev tlačenega naroda. Zavračal je kolaboracijo z okupatorjem v Ljubljanski pokrajini, ki je bila tudi posledica že predvojnega radikalnega klerikalizma v tamkajšnji RKC in njenem vodstvu. Za razliko od mariborskega škofa Ivana Jožefa Tomažiča, ki je takrat zvesto ostal na strani trpečih ljudi v okupirani slovenski Štajerski.
Na slavnostni akademiji je bilo slišati, da je Grmičevo razmišljanje izjemno aktualno v času zdajšnjega papeža Frančiška, saj morajo kristjani predvsem povezovati ljudi in sobivati drug z drugim, ne glede na njihovo drugačnost, zato je bil vse življenje velik zagovornik dialoga med različno mislečimi ljudmi. Njegovo večno upanje mu je v mnogih težkih življenjskih preizkušnjah dajalo moč, ljubezen do sočloveka pa ga je silila k odpuščanju. Rad je poudarjal, da mora Cerkev služiti ljudem in se od ljudi tudi učiti. Škof Grmič, velik prleški rojak, častni občan Maribora in rojstne občine Sv. Jurij ob Ščavnici, teolog, filozof in profesor, ostaja za vedno v slovenski zgodovini kot razumnik in moralna avtoriteta, ki je vedno stal na sredini mostu, da je lahko dobro videl oba bregova. To je bilo sklepno sporočilo svečane akademije ob 20. obletnici njegove smrti, na kateri je Marjan Matjašič dodal, da je škof Grmič pustil trajne in globoke sledi tudi v Mariboru in da je njegova dediščina neprecenljivega pomena.
