Pri razmisleku o zamenjavi ogrevalnega sistema je pomembno upoštevati vse tehnologije, ki lahko prispevajo k razogljičenju. Mednje sodijo tudi sodobni kondenzacijski plinski kotli, ki omogočajo uporabo obnovljivih plinov in tako predstavljajo pomemben del rešitve za zeleni prehod. Ključno je, da obstoječo plinsko infrastrukturo in tehnologijo, ki jo je mogoče nadgraditi z obnovljivimi viri, prepoznamo kot priložnost in ne kot oviro pri razogljičenju.
Vlada Republike Slovenije je 18. decembra 2024 sprejela posodobljeni Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN 2024), ki ogrevanje s plinom izrecno vključuje med prihodnje energetske rešitve. V obrazložitvi pripomb na osnutek NEPN je zapisano:
»Omrežja ZP bodo tudi v bodoče igrala pomembno vlogo v ogrevanju, polega tega pa so že zgrajena. Nadomeščanje distribucijskih plinskih omrežij z novimi sistemi ni smiselno, ker lahko razogljičenje dosežemo s plinskim sistemom brez potrebe po dodatnem vlaganju. Se pa nadomešča zemeljski plin z obnovljivimi plini, pri čemer se bodo ti obnovljivi plini transportirali po obstoječem plinovodne sistemu, ki bo po potrebi ustrezno nadgrajen.«
NEPN tako predvideva postopno vključevanje obnovljivih plinov v obstoječe plinovodno omrežje že do leta 2030.
Slovenija ima plinsko distribucijsko omrežje vzpostavljeno v 87 občinah, s skupno dolžino več kot 5.000 kilometrov. Na omrežje je priključenih okoli 130.000 odjemalcev, med katerimi prevladujejo gospodinjstva (približno 120.000), ki plin uporabljajo predvsem za ogrevanje, pripravo tople vode in kuhanje. Omrežje je tehnično dovršeno, zanesljivo in zasnovano za življenjsko dobo, daljšo od 50 let – kar pomeni, da lahko ostane v uporabi še desetletja. Ključno pa je, da omogoča tudi distribucijo obnovljivih plinov.
Med obnovljive pline sodi tudi biometan, za katerega ima Slovenija velik potencial, zlasti iz kmetijstva, ostankov hrane in bioloških odpadkov. Študija Kmetijsko gozdarskega zavoda Celje je pokazala, da bi lahko že izključno iz kmetijstva dolgoročno proizvedli dovolj biometana za pokritje celotnih ogrevalnih potreb gospodinjstev. Študija je bila predstavljena Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE) in Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), ki sta podprli razvoj in proizvodnjo biometana. MOPE je napovedalo tudi pripravo spodbud, ki bodo pospešile vlaganja v te projekte.
Na tem področju pa Slovenija trenutno močno zaostaja za državami, kot je Danska, kjer biometan že predstavlja 40 % vsega plina v plinovodnem omrežju. Do leta 2030 načrtujejo 100-odstotni delež in celo izvoz presežkov. Da bi Slovenija izkoristila svoj potencial in prispevala k razogljičenju ter razvoju kmetijstva, je ključno bistveno pospešiti vključevanje biometana v obstoječe plinovodno omrežje.
Nadomeščanje zemeljskega plina z biometanom je najlažja in najbolj stroškovno učinkovita pot za razogljičenje končnih porabnikov. Njegova ključna prednost je popolna združljivost z obstoječo infrastrukturo – tako s plinovodnim omrežjem kot z napravami pri uporabnikih. To pomeni, da ni potrebna menjava ogrevalnih naprav ali notranjih napeljav, kar pomeni prihranek za gospodinjstva in večjo sprejemljivost prehoda.
Uporaba biometana ni le energetska rešitev, temveč tudi odgovor na ključne izzive zelenega prehoda. Omogoča razogljičenje brez prisile ali prepovedi, zmanjšuje potrebo po dragih in zahtevnih prenovah ogrevalnih sistemov, ohranja pravico do izbire in zmanjšuje regulativne pritiske – vse to pa povečuje družbeno sprejemljivost energetskega prehoda. Distribucijsko plinovodno omrežje omogoča lokalno porabo biometana, kar spodbuja decentralizacijo in zmanjšuje potrebo po dodatni infrastrukturi za prenos energije na dolge razdalje.
V času intenzivne elektrifikacije ogrevanja, predvsem z uporabo toplotnih črpalk, ima plinovodno omrežje pomembno vlogo pri razbremenjevanju elektroenergetskega sistema. Zimske konice so eden ključnih razlogov za načrtovane večmilijardne investicije v električno infrastrukturo. Z uporabo biometana prek obstoječega plinovodnega omrežja lahko ta strošek bistveno zmanjšamo.
Biometan ima tudi pomembno sistemsko funkcijo – proizvaja se enakomerno čez leto, presežki poleti pa se lahko shranijo za zimo. Tako predstavlja obnovljiv vir in hkrati sezonski hranilnik energije, kar je ključno za zanesljivo oskrbo v času največje porabe.
Plinski kotli so zato del rešitve, ne problema. Današnji kondenzacijski plinski kotli so energetsko učinkoviti in tehnološko napredni. Omogočajo uporabo do 20 % vodika in 100 % biometana. V prihodnje bodo na voljo tudi kotli za popolno uporabo vodika. Plinska tehnologija tako ni vezana na fosilna goriva, temveč se lahko v celoti vključi v zeleni prehod.
Direktiva o energetski učinkovitosti stavb (EPBD) predvideva postopno opuščanje kotlov na fosilna goriva, ne pa splošne prepovedi plinskih kotlov. Kotli, ki delujejo na obnovljive pline, kot je biometan, niso zajeti v opustitev, temveč predstavljajo pomemben del prihodnje rešitve. Namesto omejevanja bi morali prepoznati njihovo vlogo kot mostne tehnologije, ki omogoča razogljičenje brez večjih stroškov in posegov za gospodinjstva.
Zato omejevanje vgradnje plinskih kotlov ni smiselno, saj ti omogočajo postopen prehod z zemeljskega plina na biometan, brez sprememb na strani uporabnika, zmanjšujejo potrebo po vlaganjih v električno infrastrukturo, zagotavljajo zanesljivo oskrbo v zimskih konicah in prispevajo k razpršeni rabi lokalnih obnovljivih virov.
Plinski kotli so torej sestavni del zelenega prehoda in jih je treba vključiti v pametno, trajnostno in pravično energetsko prihodnost. Če želimo izvedljiv zeleni prehod, moramo omogočiti različne poti razogljičenja in izkoristiti obstoječo infrastrukturo. Prilagojena plinska tehnologija pri tem ni ovira, temveč ključni del rešitve.
Mag. Urban Odar
GIZ DZP, direktor
