V Zvočni pasaži (Tonspur Passage) na Dunaju se je zaključil projekt umetnikov Mihe Horvata in Aphre Tesla. Zvočna pasaža je "mikromuzej za zvok", prostor pa si je izborila v dunajski Muzejski četrti. Ključno je, da je to stalna konstelacija v javnem prostoru - ker prihaja iz osmih zvočnikov, nagovarja naključne mimoidoče, seveda pa tudi tiste, ki vedo, kaj iščejo.
Za lažjo predstavo ponujamo primerjavo: po tem principu je bila organizirana tudi Zvočna pasaža Rotovž - v prehodu med Glavnim trgom in Rotovškim trgom v Mariboru. Še več, tudi akter je bil isti, Miha Horvat, le da je takrat nastopal kot zastopnik ustanove Sonda. In tudi akter "v ozadju" je bil isti: Miha Horvat je študiral na Dunaju pri pionirskem zvočnem arhitektu Bernhardu Leitnerju, tako je prišel tudi do Georga Weckwertha, ki je kurator krovnega programa Tonspur. Zdaj ima projekt dve stalni mesti, Dunaj in Berlin, nekaj časa pa je torej bil na tem zvočnem zemljevidu tudi Maribor.
Stalna konstelacija v javnem prostoru prihaja iz osmih zvočnikov in nagovarja naključne mimoidoče
Kurator je povabil Miho Horvata, ta pa svojo posebno gostjo, Aphro Tesla. Miha Horvat je intermedijski umetnik in kulturni antropolog, Aphra Tesla pa intermedijska umetnica in skladateljica. Ker je prav Aphra Tesla ustanoviteljica Konzilija za detekcijo kriminala v umetnosti, je jasno definiranje razmerja med sodelavci v umetniških procesih še bolj na mestu. Serija zvočnih postavitev, katere del je tudi njuna zvočna instalacija, ima skupni imenovalec - "za Ukrajino". Zdi se, da je intenca tako poimenovanega projekta nedvoumna, Horvat in Tesla pa sta opravila dekonstrukcijo, za katero je mogoče domnevati, da naj bi bila subverzivna. Po preučitvi geografije sta namreč ugotovila, da "Ukrajine ni", temveč sta "samo dve barvi. In polno asociacij. Žito in nebo. Zvočniki in plakati kot instrument ..." Postavitev je "hommage Dersu Uzali, ki je bil epitom človeske etike", s tem pa po mnenju obeh ustvarjalcev "postavitev prerašča kontekst seriala, omejenega na posvetitev Ukrajini." Dersu Uzala je naslov sovjetsko-japonskega filma Akire Kurosawe iz leta 1975, naslov je dobil po junaku, "domorodcu", ki živi v sozvočju z okoljem in katerega skupnost bo napredek civilizacije neizogibno uničil. Film prikazuje odpravo med te prebivalce v začetku 20. stoletja. Umetnika razložita: "Rastoče spoštovanje in globoko prijateljstvo ter strpno razumevanje med človekoma iz popolnoma različnih okolij in načinov življenja je prepotreben zgled za dandanašnji čas. In jasno, inspirativnost te vizualno-zvočne in dramaturške mojstrovine filmske umetnosti ..."
Formalno sta Horvat in Tesla svojo inštalacijo zastavila kot album in upoštevala določila tega formata. "Album je narejen in obstaja za tukaj in za zdaj, na tej lokaciji, ob različnih klimatskih trenutkih in skupaj s poslušalcem, ki ga stvar preseneti ali sreča ali jo pride začet spoznavati ..." Možne in predpostavljene pa so seveda modulacije v druga okolja in na druge nosilce.
Umetnika sta "piar strategijo" zastavila na predpostavki, da je to edina slovenska samostojna razstava v letu 2024 v dunajski Muzejski četrti. Kar gotovo drži.
