Literarna zgodovinarka dr. Darja Pavlič je v obrazložitvi nagrade za Milana Jesiha, ki jo je posredovala Hiša kulture Celje, zapisala, da so Jesihovi verzi "Hudo je ležat/ ves bolan bled in/ bohinj, sladko pa je/ do poldneva v postelji zavaljen // brat in sestra" praktično ponarodeli. Največ pozornosti pa je pritegnila njegova zbirka s preprostim naslovom Soneti.
Izšla je leta 1989, brali so jo celo potniki na ljubljanskih mestnih avtobusih, medtem ko so literarni zgodovinarji v njej prepoznali edini pravi primer slovenskega pesniškega postmodernizma. Sonetom so štiri leta kasneje sledili Soneti drugi, tem pa nove in nove zbirke. Jesihovo raziskovanje pesniške svobode je nov vrhunec doseglo leta 2017 z zbirko Maršal, v kateri je duhovito razgalil odnos Slovencev do neimenovanega maršala.
Darja Pavlič spomni, da so bili pesniški začetki Milana Jesiha tesno povezani s skupino 442, gledališko skupino Pupilije Ferkeverk in študentskim gibanjem. Ko se je pred leti v nekem intervjuju spominjal tega obdobja, pesnik ni poveličeval svoje vloge in revolucionarnosti skupinskih nastopov. Nasprotno, njegova razlaga je prozaično vsakdanja, skorajda ljudska v svoji anekdotičnosti: "Mlad človek je vpil: Tukaj sem!, hotel, da se ga vidi in sliši, pisal bi kar koli, da bi me opazili. Provocirali smo, uporabljali grde besede, napisali kaj politično dvomljivega, čeprav vedno z zdravim občutkom za varno rit ... Enkrat je urednik Radia Študent zadnji trenutek z muziko nadomestil neke moje butaste verze, nekaj kot Tito v slapu je širokem umival si krvave roke."
V tem butastem verzu, kot ga je označil sam, bi lahko, kot piše v obrazložitvi, prepoznali vrsto značilnosti Jesihove poetike: poezijo se da pisati o vsem, nobena vsebina, naj bo še tako intimna ali spotakljiva, ni tabu, z jezikom se je treba igrati, besede postavljati v take zveze, da uho prisluhne ritmu, rimi in besednim igram.
Leta 1972 je izšla Jesihova prva pesniška knjiga z naslovom Uran v urinu, gospodar! Obveljala je za reprezentativen primer slovenskega ludizma, neoavantgardizma in modernizma. Nekaj let kasneje je Taras Kermauner, natančen opazovalec premikov v tedanji slovenski poeziji, v Jesihu prepoznal povsem nov tip pesnika, ki je še najmočneje, vendar samo delno povezan s Šalamunom. Razglasil ga je za retorja, ki "uživa v besedah, manj ali celo nič v tistem, kar pomenijo".
Nagrado Zlatnik poezije je začela podeljevati pobudnica in organizatorica Veronikine nagrade Fit media leta 2005, lani pa je organizacijo podeljevanje zlatnika poezije, Veronikine nagrade in male Veronike prevzela Hiša kulture Celje. Na spletni strani piše, da bo Veronikino nagrado za leto 2021 in za leto 2022 podelila strokovna žirija v sestavi: dr. Alen Albin Širca, Bina Štampe Žmavc in Lara Paukovič.
Letošnja 25. podelitev Veronikine nagrade bo na tradicionalni prireditvi 31. avgusta na celjskem Starem gradu. Ob jubileju so v Hiši kulture Celje naročili tudi pet glasbenih kompozicij, ki se navdihujejo v poeziji preteklih prejemnikov Veronikine nagrade. Prireditev bo odprl samospev Kraj skladatelja Leona Firšta na besedilo pesmi Milana Jesiha, tudi prejemnika Veronikine nagrade leta 2001.
