Že videno, a prepričljivo in srčno

Zaradi finančnih motivov filmskih studiev je nekaj povsem normalnega, da tisti najbolj izvirni in ikonični filmi porodijo vrsto oponaševalcev, ki poskušajo na hrbtu uspešnih prijemov unovčiti popularne trende. Tovrstni filmi le redko dosežejo status dobrih filmov in po navadi tudi hitro utonejo v pozabo. Vsi denimo poznamo Gospodarja prstanov (2001), le redko kdo pa se spomni Eragona (2006). Izganjalec hudiča (1973) je ena najboljših grozljivk vseh časov, Stigmata (1999) le ena izmed njegovih neuspešnih imitacij. In le kdo se v teh poletnih dneh, ko je šel v morje, ni spomnil na Spielbergovo Žrelo (1975), medtem ko se nedavnemu Megalodonu (2018) prej posmehujemo, kot pa da bi v nas izzval kakršenkoli strah.
Vsaj na prvi pogled se s takšno etiketo imitacije ponaša tudi film Koža (Skin) ameriško-izraelskega režiserja Guya Nattiva. Film o mladem neonacistu Bryonu Widnerju (Jamie Bell), pri katerem začnejo dogodki v zasebnem življenju prevpraševati njegovo ideologijo sovraštva, namreč takoj spomni na danes že klasični film Ameriška zgodovina X (1999) z nepozabno, za oskarja nominirano igralsko izvedbo Edwarda Nortona. Kožo tako - še preden se sploh odvrti začetna špica - nehote gledamo z dobršno mero skepse, kar je tudi edino pravilno. Filmi se kajpak ne bi smeli kar tako neposredno zgledovati (ali celo kopirati) po drugih filmih, bolj odmevnih.
Prav zato je tisto, kar uprizori Nattiv v 110 minutah, toliko bolj pohvalno. Čeprav nas pripoved vodi po dokaj pričakovanem pripovednem loku, se film ponaša s srhljivo prepričljivostjo, ki gledalca zadene naravnost v srce. To se v prvi vrsti zgodi zaradi izvrstne igre Jamieja Bella (večina se ga spomni kot Billyja Elliotta), ki je odličen kot suhljat, nevrotičen, agresiven skrajni desničar, ki svojo napadalnost uporablja kot krhko lupino, s katero vzdržuje vprašljivo ideologijo. Nattiv s ciljanjem neposredno na gledalčeva čustva pripoved vodi po zgledu najboljših hollywoodskih filmov in z učbeniško natančnostjo prikaže radikalno osebno preobrazbo protagonista, ki izpade nevsiljena, logična in kredibilna. Naslovna metafora kože režiserju služi za spretno poigravanje z nasprotji med površino in notranjostjo, telesom in dušo, videzom in človečnostjo, in čeprav so te ideje zelo preproste, so tudi skrajno učinkovite. Ne gre za kakršnokoli kompleksno poigravanje z metaforami, a ker film nosi pomembno sporočilo za najširši krog občinstva, je takšna dostopnost nujen del njegovega želenega učinka.