Zbogom, sin moj: Igralski presežek

Kitajski film Zbogom, sin moj je na lanskem filmskem festivalu v Berlinu močno presenetil, ko mu je uspel sila redek podvig: osvojil je namreč obe glavni igralski nagradi. Saj ne, da se to še ni zgodilo - leta 2015 sta ta kipca denimo vzela že Charlotte Rampling in Tom Courtenay s filmom 45 let. A v primeru tokratnega filma gre vendarle za toliko pomembnejše priznanje, ker tovrstni filmi iz daljne Azije kljub svoji kakovosti po navadi zdrsijo mimo pozornosti zahodnega občinstva, zdaj pa imajo ljubitelji art filma po zaslugi teh nagrad redko priložnost, da si ta presežek ogledajo na velikem platnu.
Zbogom, sin moj sicer ponuja vse prej kot lahko gledanje. S svojimi tremi urami trajanja nas režiser Wang Xiaoshuai vpelje v kompleksno pripoved, v kateri se lahko gledalec ob zmanjšani pozornosti kaj hitro izgubi. Vse skupaj se začne s tragedijo, ko pri plavanju v vodnem rezervoarju utone mladoletni Xingxing. Njegova starša in protagonista filma Yaojun in Liyun (igrata ju nagrajena igralca Wang Jingchun in Yong Mei, na posnetku) ga bliskovito odpeljeta v bolnišnico, a je prepozno. Film se bo k tej tragediji še vrnil, najprej kakšno uro in pol kasneje, in potem spet ob samem koncu filma, pri tem pa jo bo vsakič predstavil iz nove perspektive ter ji vmes dodajal dobršno mero zgodovinskega konteksta. Režiser Wang v filmu namreč uporabi nenehno skakanje v času, ki obsega obdobje približno 30 let sodobne kitajske zgodovine. Yaojun in Liyun sta par, ki je moral družino načrtovati pod politiko enega otroka in se kasneje spoprijemati z bliskovitimi tehnološkimi in gospodarskimi spremembami, med katerimi so množično zapirali tovarne, nekdaj majhna mesta pa so se naenkrat spremenila do neprepoznavnosti. Zaradi omenjene tragedije sta zakonca v marsičem žrtvi agresivnih političnih ukrepov, vseeno pa je še toliko bolj pretresljiv poudarek na psihološkem doživljanju vseh posledic, ki jih je vse to na dolgi rok prineslo s sabo.
In tukaj film zares zablesti. Celotna igralska ekipa, tako protagonista kot vsi najstniški igralci, so namreč naravnost sijajni in nas kljub kulturni drugačnosti vživijo v vso stisko staršev, ki sta bila namesto življenjskega optimizma deležna dolgoletnega duševnega životarjenja. Njuna senzibilnost ima marsikatero skupno potezo z japonskimi družinskimi dramami Jasudžira Ozuja, le da so tukaj pripovedni nastavki še bistveno bolj epski, tragedija pa toliko globlja.
Triurna dolžina filma tu igra zelo pomembno vlogo: ko gledalci prispejo na sam konec vse prej kot lahkega filma, so skupaj s protagonistoma tudi sami spremenjeni, njihova utrujenost pa je pomanjšana zrcalna slika vseh sivih las, ki jih imata Yaojun in Liyun pred zaključnimi napisi, ko se po dolgih letih znova vrneta v mesto, kjer sta nekoč iskala družinsko srečo. Zbogom, sin moj od gledalcev morda res terja bistveno več napora kot siceršnji evropski in ameriški filmi, a nagrada na koncu pride v obliki zavedanja, da imamo pred sabo pomembno delo sodobne kitajske kinematografije, ki z vsem srcem prikaže upe in razočaranja življenja v času hitrega razvoja v tej državi.