Branko Šömen, ugledni novinar in urednik, publicist in filmski scenarist, literarni kritik, pesnik in pisatelj, se je v svojem najnovejšem delu lotil literarne obdelave pekla na zemlji ali tudi tovarne smrti, kot mnogi poimenujejo/-mo največje in najstrašnejše nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz v okupirani Poljski. Lotil se je vedno znova aktualne tematike holokavsta, ki predstavlja vrhunec radikalnega antisemitizma in je sistematični genocid Judov, ki ga je izvajala nacistična Nemčija v obdobju 1933–1945. Masovno se je ta masaker nad Judi, pa tudi nad Romi in Sinti, začel po wannseejski konferenci januarja 1942. V holokavstu je bilo ubitih 6 milijonov Judov, od tega 587 slovenskih, največ, 392, Judov iz Prekmurja. V največjem nemškem koncentracijskem (in uničevalnem) taborišču v okupirani Poljski je izgubilo življenje 1,1 milijona Judov in 250.000 Romov, Sintov in Slovanov. Tudi 1331 Slovenk in Slovencev.
Avtor nam ponuja svojevrstno literarno fikcijo in spretno napisano zgodbo, a ne gre zgolj za fikcijo, pač pa za pretresljivo in realistično podobo taboriščnega vsakdanjika. Roman je napeto branje o hrepenenju in upanju nesrečnih taboriščnikov, da bi te morije bilo čim prej konec. Če že mora tako biti, naj smrt pride čim prej. Zlasti po tiste, ki čakajo na poti do "kopalnic" in da jih pripadniki Sonderkommanda poberejo in zapeljejo tja, od koder ni vrnitve – v krematorij. Pisatelj se je osredotočil na dogajanje v zadnjem obdobju delovanja najbolj "ugledne obrtne delavnice smrti", kot poimenuje Auschwitz-Birkenau. Avtor nam v tekočem jeziku opiše nacistični organizacijski ustroj taborišča, kar je odraz njegovega dolgoletnega študioznega dela. Še več, imel je priložnost iz ust preživelih slišati izvirne prigode trpljenja, ponižanja in razčlovečenja. Med njimi je bil tudi nekdanji osiješki Jud Branko Lustig, producent Schindlerjevega seznama. Njemu je tudi posvetil najnovejše književno delo Tišina za oči. Delo je globok, spoštljiv spominski poklon judovskim žrtvam iz Prekmurja. Ljudem iz Murske Sobote, Lendave in drugih krajev iz pokrajine ob Muri, ki so plačali strahotni davek med holokavstom in bili v kontekstu uničenja madžarskih Judov spomladi 1944 na udaru prvi. Preživela jih je peščica, med njimi je bila tudi Erika, katere ime je avtor simbolično uporabil v svojem delu.
Šömen literarno prepričljivo niza usode taboriščne skupnosti in posameznikov - nesrečnežev v tem peklu na zemlji. Nihče od njih najbrž ni slutil, da bo taborišče Birkenau njegova zadnja postaja.
Auschwitz-Birkenau je postal kraj popolnega uničenja in razčlovečenja ljudi, ki so v njem postali samo številke. Te so jim vtetovirali in so bile njihov identifikacijski znak. Po prihodu v Birkenau so prišleke razdelili v dve skupini, v prvo delovne sposobne, v drugo pa delovno manj sposobne, ženske z otroki, starce, bolne in vse slabotne. Te so običajno takoj poslali v plinske celice in krematorije. V "kopalnicah", kot so imenovali plinske celice, so morili s ciklonom B, po 30 minutah so jih odprli in trupla odvlekli v krematorije. Dnevno so pomorili do 10.000 ljudi. Ostali prišleki so bili deležni ledeno mrzlih kopeli, tetoviranja in poslani v barake oziroma na delo. Delali so vse do smrti, umrli so tudi zaradi izstradanja in nečloveških razmer. SS je skrbela, da so se taboriščniki uničevali celo sami med seboj – za skorjo kruha, za žlico repne čorbe … Pisatelj nas skozi pisanje pripelje do pretresljivih prizorov izgube prijateljev, kar je bilo za taboriščnike nekaj najbolj tragičnega. Čeprav so vsi dobro vedeli, da smrt dobesedno sedi, leži ali čepi nad njimi in da se ji nihče ne bo izmuznil, so s prijatelji lažje upali in verjeli v življenje. Avtor vtke v pripoved upor v taborišču jeseni 1944, spoznamo tudi prostitucijo v taboriščnih "javnih hišah". V njih so nacisti zbirali mlada dekleta, v Auschwitz-Birkenauu v glavnem lepe Judinje.
Šömen v tekstu ne načne poglavja o postopnem odstranjevanju krvavih sledi genocidnega početja v peklu na zemlji. Ne piše o razstrelitvah plinskih celic in krematorijev, da bi SS zakrila in izbrisala sledove zločinskega početja. Besedilo sklene s simboličnim prizorom 600 otrok, ki kljub grožnjam in teptanju škornjev spontano zapojejo.
Dobili smo izvrstno literarno-historično-dokumentarno delo, ki bo dragoceni prispevek k spominjanju na največje zlo 20. stoletja. S Tišino v očeh Šömen postavlja literarni spomenik neprecenljive vrednosti, ki bo še enkrat več opozarjal na zlo genocida in hkrati vlival upanje vsem trpečim, ki tudi danes zaradi novodobnega rasističnega preganjanja in ksenofobije doživljajo ponižanje in ostajajo za vedno razžaljeni, razčlovečeni in brez dostojanstva.
