W.O.R.M.S. ali kako Črvi izboljšujejo svet

V treh razstaviščih Univerzitetne knjižnice Maribor je od 2. julija do 11. septembra na ogled retrospektivna in dokumentarna večmedijska razstava o skupini W.O.R.M.S. z naslovom Ko grem in se vrnem, objemam ves svet. Gre za enega redkih kulturnih fenomenov mesta, ki je s svojo avantgardnostjo, pionirskim multimedijskim pristopom pomenil tudi z današnjega zornega kota neverjetno sodoben in vznemirljiv pojav. Razstava ni le revival znamenite skupine, je tudi dokaz vztrajnosti in kontinuirane ustvarjalnosti, saj so mnogi člani kolektiva še danes umetniško dejavni, kar pokaže tudi tridelna predstavitev.

Začetki eksperimentalne, avantgardne, multimedijske umetniške skupine W.O.R.M.S. segajo v leto 1983, ko so se v Mariboru povezali mladi ustvarjalci in se poimenovali najprej Črvi, v nadaljevanju pa po angleško W.O.R.M.S. Ustanovna zasedba – Gorazd Šifrer, Edmund Türk, Maja Jeričević, Dušan Ivanišin in Uroš Smasek – je delovala predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih na področjih fotografije, pesništva, slikarstva in filma. Prvič se je javno predstavila januarja 1984 (v simbolnem orwellovskem letu) in ob sodelovanju še nekaterih soustvarjalk in soustvarjalcev – Andreje Pisnik, Vita Lužarja ... Že s prvima kratkima igranima filmoma Krog in Danaja (navdihnjenim s Türkovo ljubezensko poezijo) je bila nagrajevana na mnogih domačih in večjih tujih festivalih amaterskega oziroma produkcijsko neodvisnega filma.

Aktualno manipuliranje z ljudmi

V letu 1984 je skupina z že novimi soustvarjalkami in soustvarjalci Lenko Jemeršić, Dominikom Šolarjem, zdaj akademskim slikarjem Dominikom Olmiahom Križanom, Marjetko Slano in v sodelovanju z montažerjem Edijem Malekovičem realizirala prav tako nagrajevani srednjemetražni igrani film Kolektivni angel (svojstveno predelavo Slike Doriana Graya pisatelja Oscarja Wilda, z Gorazdom Šifrerjem v eni od glavnih vlog). Leta 1986 pa je realizirala kar dva, v bistvu najbolj nagrajevana filma: s še nekaterimi novimi močmi – skladateljem Mitjo Reichenbergom (nadalje članom W.O.R.M.S.) in igralsko angažiranimi Janezom Kušarjem, Tomažem Borkom, Jasno Vešligaj – je nastal pretežno črno-beli in izrazito grafično vizualiziran celovečerec 107 (navdihnjen s 1984 pisatelja Georgea Orwella) ter v ekskluzivnem sodelovanju z Olmiahom Križanom (že tudi članom W.O.R.M.S.) še kratkometražni Brat moj, umetnik, in sestra Trenta (navdihnjen z in uresničen na glasbo skupine Laibach).

W.O.R.M.S. je leta 1990 spet z več dodatnimi novimi močmi (Dare Meško, Maks Soršak, Cveto Škorja, Mojca Kasjak, Stane Vozel, Zvone Štor ...) dokončal nagrajevano, produkcijsko zahtevno celovečerno Invazijo rdečih izrodkov, do leta 1996 pa tudi kratkometražno Vojno poemo (vnovič na glasbo Laibacha) ter v nadaljnjih nekaj letih še dva kratkometražna eksperimenta: animacijo Oči niso samo za gledanje in igrani Einstein v mesnici. Osrednja tema večine filmov W.O.R.M.S. je raznovrstno manipuliranje z ljudmi (medčloveško, režimsko ...), kar je večno aktualna problematika in delno občutena tudi v Šifrerjevi poeziji.

Razstava prikazuje poleg retrospektivnega in dokumentarnega pogleda na delo skupine tudi aktualno ustvarjanje njenega še delujočega jedra: Uroša Smaska, Dominika Olmiaha Križana, Gorazda Šifrerja in dr. Mitje Reichenberga.

Tri razstavišča, tri razstave ...

V treh razstaviščih se predstavljajo vsi štirje umetniki posamično in skupaj. Devetim filmom je posvečeno Knjižno razstavišče, odlomki iz njih se na razstavi zvrstijo v obliki video instalacije, v vitrinah pa so na ogled tudi nagrade in priznanja, artefakti, lepaki, medijski odzivi itd., povezani z delom skupine. V Avli Univerzitetne knjižnice se s fotografijami mariborskega ribnika in ljubljanskega gradu predstavlja Uroš Smasek: Vedute, ki jih (ne) želite videti – pogledi, ki jih (ne) vidite. V Likovnem razstavišču se z likovnimi deli predstavlja Dominik Olmiah Križan (Ko grem in se vrnem, objemam ves svet), ki je tri svoje slike povezal s Šifrerjevo poezijo, ostale pa s filmi W.O.R.M.S. Zvočna instalacija Ko pridem, slišim ves svet je delo Mitje Reichenberga, na stebrih pa se srečamo s poezijo Gorazda Šifrerja iz njegove zbirke Pesmi, ki je izšla leta 2019.

Ob odprtju 2. julija so izvedli performans, za katalog ob razstavi, katere kustos je Dominik Olmiah Križan, so svoja besedila prispevali dr. Zdenka Petermanec, Uroš Smasek, Miha Colner, Franc Kopič, Olga Butinar Čeh, dr. Marija Švajncer, Danica Geršak, Gorazd Šifrer, dr. Mitja Reichenberg in dr. Karmen Salmič Kovačič, ki je katalog tudi uredila. Ta vsebuje med drugim filmografijo, generalije vseh filmov z reprodukcijami filmskih sličic, kratke biografije vseh članov, preteklo razstavno dejavnost skupine ter utrinke s pričujoče razstave, katere avtorji so skupina W.O.R.M.S. in urednica zbornika.

Iskrenost do kosti

Kako vidi pojav grupe W.O.R.M.S., katere ključni člen je (bil), je bilo vprašanje za Gorazda Šifrerja. "Fenomen smo, ki deluje po enakih principih kot ob ustanovitvi in bo tako deloval do konca. Iskrenost do kosti, prijateljstvo, skupni pogled, medsebojno globoko spoštovanje, razumevanje in naklonjenost, ki živijo znotraj skupine s posebno intenziteto, katere osnovno vezivo je kultura (umetnost) v najširšem pomenu te besede. Vse pa v znamenju slogana 'vse je ena sama ljubezen'."

Črvi so bili neverjetno preroški in avantgardni, glede na multikulturnost in večžanrskost njihovih projektov. Bili so pred časom torej. In nikoli niso prenehali. Po razstavi je vtis, kot da so v nenehnem (wormsovskem) pogonu in navdihu? "Srečen in ponosen sem, da sem lahko del tega fenomena, ki sem ga sam pomagal oblikovati in ga, ves čas po teh principih, tudi sam živim. Življenje brez kulture (umetnosti) v kakršnikoli obliki je izgubljeno življenje. Ironija časa, ki ga živimo, pa je ravno obratna – vsega tega nam še kako manjka, tudi brez osnovnega veziva. Seveda ne bomo nikdar nehali, vmes so krajše in daljše pavze, zgodbe, ki jih piše življenje, vendar pa ne glede na to, da nas življenje včasih tudi tepe in preizkuša – objemamo svet s svetlobo v očeh, kot da časa sploh ne bi bilo. In še vedno imamo sami sebe, kot takrat v osemdesetih, ko smo začeli iz nič – praktično brez sredstev ustvarili filme, ki so ostali in so sedaj tu, pred nami," pravi Gorazd Šifrer.