Murkovo nagrado za leto 2018 je prejela dr. Maja Godina Golija za obsežen in kakovosten znanstveni opus s področja raziskav urbane kulture. Kot piše v utemeljitvi, njeno dolgoletno etnološko delovanje, njeno vztrajno prizadevanje za natančno, poglobljeno strokovnost na eni strani in široko odmevno pojavnost na drugi kažejo na njen široki spekter delovanja, hkrati pa so poudarili, da je nagrajenka vztrajna zagovornica visokih standardov v etnologiji. "Njene pionirske raziskave in objave na temo etnologije mest so še nekaj več od pionirstva: so nesporen zagon vsem etnološkim in drugim raziskavam mest," je poudarila komisija za nagrade.
Se vam zdi, da se Maribor premalo zaveda, kakšno srečo ima z etnološkimi raziskavami? Malokatero mesto je tako dobro raziskano na enem specifičnem področju, z najsodobnejšimi znanstvenimi prijemi, odličnimi raziskovalci in deli.
"Odvisno, kaj razumemo pod Maribor. Mislim, da ljudje v Mariboru z zanimanjem spremljajo delo etnologov, tako mene kot kolegice Jerneje Ferlež, Petra Simoniča in drugih. O tem dobro pričajo obisk na naših javnih nastopih, predavanjih, mnoga vabila za predavanja v knjižnicah, šolah in tako naprej. Kar pa se tiče mariborskih institucij, Univerze v Mariboru ali pa mestne občine, ki na koncu koncev kroji tudi zaposlovanje etnologov in vključevanje etnologije v mariborske javne zavode, pa je tega zavedanja malo. Žal nas imajo za obrobno, manj pomembno znanstveno področje, ki v tej tekmi z večjimi historičnimi znanostmi in raziskovalci s tega področja vedno izgublja. To se najbolj kaže na področju zaposlovanja. Sama sem leta iskala ustrezno zaposlitev v Mariboru in je kot etnologinja nisem dobila. Ponosna pa sem, da so na osrednji državni raziskovalni ustanovi za področje etnologije prepoznali kakovost mojega dela in mi ponudili zaposlitev v Ljubljani. Tudi drugi kolegi, ki so magistrirali ali doktorirali s področja etnologije, niso našli zaposlitve v Mariboru in to je zelo boleča značilnost odnosa Maribora do številnih strokovnjakov, ki jih v mestu ne znajo izkoristiti."
Družabno življenje Maribora
Zakaj pravzaprav odločitev, da raziščete družabno življenje Maribora med obema svetovnima vojnama?
"Moja prva raziskava o Mariborčanih je bila študija o njihovem družabnem življenju. Družabno življenje se mi je zdelo takšna tema, s katero bi lahko ljudi v Mariboru opozorila na sodobne poglede na etnologijo, kaj je ta pomenila v 80-ih letih pri nas in kaj v evropskih državah. V Sloveniji je tedaj še vedno prevladovalo prepričanje, da je etnologija znanstvena veda, ki se ukvarja predvsem z ljudsko, kmečko kulturo in z življenjem na podeželju. To je bil že čas, ko so v evropskem prostoru nastajale raziskave mestnega prebivalstva in urbanega načina življenja. Pod vplivom tujih raziskav in raziskovanja Ljubljane sem se odločila, da bi nekaj podobnega, a širše zastavljenega, naredila tudi v Mariboru. Zanimalo me je večinsko prebivalstvo Maribora, pa tudi bolj bogati meščani, tovarnarji, trgovci in drugi. To slojevsko raznolikost, ki je bila značilna za predvojni Maribor, sem želela prikazati s pomočjo oblik družabnosti, na primer obiskovanja vinotočev, druženja ob športu in kulturnih prireditvah. V tem je tudi glavna razlika mojega dela od nekaterih drugih slovenskih študij urbane kulture, ki so se omejevale le na nekatere sloje prebivalstva."
Temu mestu ste se vsaj v enem obdobju zajedli pod kožo. Kako pa danes gledate nanj? Če pogledate kakovost gostinske ponudbe, pestrost kulturne scene in tako naprej. Ste zadovoljni z današnjo družabnostjo v Mariboru?
"Kljub tej več kot 30-letni vožnji v Ljubljano sem rojena Mariborčanka in večino časa preživim v Mariboru. Kot vsi prebivalci opažam razlike v javni podobi mesta, ki nas Mariborčane vedno bolj prizadenejo. S težavo sprejemam neurejenost ulic, nepokošene zelenice, zaraščene cvetlične nasade, zanemarjenost parka in fasad mestnih hiš ... To so stvari, ki sem jih včasih opazila v vzhodni Evropi. Pred 30 leti je bil zame šok, ko sem študirala na Poljskem in sem potovala po poljskih mestih, kjer so bile zelenice nepokošene in preraščene s plevelom, okna, izložbe in fasade hiš pa zanemarjene in zamazane. V tistem času, konec 80-ih let, se mi je to zdelo precej eksotično in nenavadno, ker sem prihajala iz drugačnega kulturnega okolja, bilo je znak revščine, bede in propadanja starih urbanih središč. Zdaj žal to opažam v Mariboru, brezvoljnost in vdanost v bedo, ki je prizadela nekatere ljudi in dele mesta. Zato sem vesela novih pobud, zlasti mlajših ljudi, ki nekako vztrajajo v mestu, se ne dajo in skušajo zapuščenim delom mesta vdihniti novo življenje."
Kako ste se sploh odločili za študij etnologije? Se spomnite predavanj, ki ste jih poslušali?
"Študirala sem v prvi polovici 80-ih let. To je bil takrat majhen oddelek, deset študentov nas je bilo v prvem letniku, potem smo na koncu letnika imeli še tako imenovani izpit izpitov, da so naredili izbor, kdo od nas bo nadaljeval študij. Tudi profesorski kader je bil številčno skromen. Zelo dobro so nas poznali in mi smo dobro poznali njih. Imeli smo neposredne, precej osebne stike. Dobra lastnost tedanjega študija je bila ta, da smo bili zelo zgodaj vključeni v raziskovalno delo. Kasneje sem na tujih univerzah spoznala, da je to bila naša velika prednost. Že v drugem letniku smo opravljali terensko delo, zbirali arhivsko in drugo gradivo o temah projektov, ki so potekali na oddelku. S pomočjo tega dela smo dobili veliko etnološkega znanja in raziskovalnih izkušenj. Pomembno je omeniti, da je za tedanji študij poleg zelo zgodnjega vključevanja v raziskovalno delo bil značilen tudi poudarek na slovenski etnologij in kulturi, danes ni več tako. To je tudi znanje, ki etnologe loči od nekaterih drugih znanstvenih disciplin in ki je v sedanjosti zaradi potreb gospodarstva, kulturnega turizma in trajnostnega razvoja vedno bolj iskano."
O načrtih
"Veliko jih je. Rada bi obdelala bogato društveno življenje v 19. in v začetku 20. stoletja v Mariboru. V mestu so v preteklosti imela društva izjemno vlogo in napaka občine je, da se danes ne zaveda vrednosti prostovoljnega dela meščanov v društvih. Ta so v preteklosti skrbela za mnoga področja življenja in kulture v mestu za marsikaj, kar danes Mariborčani še vedno s pridom uporabljamo, se pa tega premalo zavedamo, naj omenim samo Mestni park, Pokrajinski muzej ali Mariborski otok, in tako bi lahko bilo še danes. Tudi za področje raziskovanja prehrane imam še veliko idej in prav letos me čaka nekaj obveznosti za tuje založnike."
Znanstvena svetnica ste, polovično zaposlena v sekciji za snovno kulturo Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani. V zadnjih letih ste uspeli tudi s tem, da je Maribor dobil raziskovalno postajo ZRC SAZU. Gre tudi ta dosežek pripisati vaši neverjetni vztrajnosti?
"Mogoče res. Navadno naloge, ki jih prevzamem, tudi izpeljem do konca in tako je bilo tudi z iskanjem in ustanavljanjem Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Mariboru. Trajalo je kar nekaj let, da sem odgovorne ljudi na občini prepričala, da smo dobili v uporabo ustrezne prostore. Vesela sem, da se naša postaja postopno razvija in da so nekateri mlajši kolegi dobili možnost raziskovalnega dela v Mariboru, ne le v Ljubljani."
