Vida Breže iz Kaira v London. Mariborčanka uspešno začenja novo kariero v angleški filmski industriji

Začela je s klasičnim baletom v Mariboru, šestnajst let mu je posvetila. Ne samo baletu, tudi sodobnemu plesu, fizičnemu gledališču in argentinskemu tangu. Je diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja. In seveda igralka. Poleg raznovrstnih vlog v filmih in gledališčih jo poznamo predvsem iz kriminalnega trilerja Mateja Nahtigala Psi brezčasja in filma Mihe Vipotnika Moč usode. Tudi v novinarstvu, režiji in scenaristiki se je preizkusila. Tri leta je preživela v Kairu, na tamkajšnji akademiji je poučevala balet in nadaljevala igro. Nemirna, kot je, je iz Egipta odšla v London, na prestižno fakulteto Goldsmiths in magistrirala iz filmske režije.
Zakaj prav London po Egiptu?
"Zahod je v primerjavi z Egiptom neprimerno bolj svoboden, kar se tiče svobode izražanja nasploh in tudi umetniškega izražanja. Ni cenzure, vsaj ne na takšen način kot v Egiptu.
Ko sem še bila v Egiptu, sem bolj razmišljala o Kanadi ali Los Angelesu, a pridobivanje vizumov je bilo zelo zapleteno in začela sem se poigravati z mislijo o Londonu. V istem času sta me v Kairu obiskala moj mentor, profesor Hugh Purcell, ki sem ga spoznala pred desetimi leti na RTV Slovenija, kjer je bil gostujoči predavatelj v okviru razvojnega programa in pozneje moj glavni mentor v programu ESoDoc (mednarodnem programu za ustvarjalce dokumentarnih filmov), in njegova žena. Dala sta mi vedeti, da bi morda bil res že skrajni čas, da se moja kairska 'pustolovščina' konča in da se bolj konkretno vrnem k filmu. Predlagala sta, naj pridem v London, nadaljujem igro in vpišem magistrski študij režije na fakulteti Goldsmiths, ki je ena najbolj prestižnih angleških fakultet, njen filmski oddelek pa je med tremi najboljšimi na svetu. Sama se takrat sploh nisem zavedala, za kako visokokvalitetno in prestižno šolo gre.
Goldsmiths je tudi zelo progresivna fakulteta, kar mi je bilo še prav posebej všeč. Je pravi talilni lonec v malem; tam študirajo vrhunsko nadarjeni ljudje z različnih kontinentov, mnogih religij, različnih starosti, seveda tudi spolnih usmerjenosti in identitet. Poleg tega fakulteta ne priznava spolne diskriminacije na delovnih mestih, ki tako očitno prevladuje v filmskem svetu. Gre za okolje, ki iskreno vzpodbuja resnično svobodo misli, delovanja in soustvarjanja. Poleg tega na faksu predavajo ali gostujejo najbolj usidrana in vznemirljiva imena iz sveta današnje humanistike in umetnosti."
Sprejem na Goldsmiths je najbrž zelo zahteven?
"Na program se je prijavilo okrog 4000 ljudi iz vsega sveta. Nisem si mislila, da me bodo izbrali. En mesec sem se pripravljala na sprejemne izpite. Ko sem se kasneje pogovarjala z mentorjem o tem, kaj je pri meni pretehtalo, mi je povedal, da je talentiranih ljudi ogromno, da pa so poleg talenta, življenjskih izkušenj in sposobnosti timskega dela iskali nekaj posebnega pri vsakem izmed nas. Samo osem režiserjev so sprejeli in krvavo smo delali.
Naši profesorji so bili velika svetovna imena filma. Za filmsko fotografijo je z nami delal tudi Witold Stok, snemalec Krzysztofa Kieslowskega, zvočno oblikovanje je predaval Larry Sider, ki je delal z Davidom Lynchem. V letniku so bili ob nas, režiserjih, še producenti, oblikovalci zvoka, scenaristi in montažerji. Generacijo so sestavljali posamezniki iz vsega sveta - imela sem sošolce iz Mehike, Egipta, Amerike, Kitajske, Kostarike, Portugalske, Italije, Nemčije …
Princip dela na fakulteti je drugačen, ni veliko klasičnih predavanj. Profesorji nam vržejo nalogo, ki jo moramo uresničiti v timu. Delujejo kot nekakšni izvršni producenti v našem delu. Imeli smo zelo spoštljive in dostopne mentorje, ki so si iskreno prizadevali za naš razvoj."
Zaključiti študij na Goldsmiths je najbrž nekaj prestižnega za ustvarjalca. Vam odpira mnoga vrata na sceni?
"London je evropska prestolnica filmske industrije in vanj derejo neskončne mase filmskih ustvarjalcev. Seveda, pomaga magistrirati na tako priznani fakulteti, vendar biti uspešen ali, bolje rečeno, se začeti uveljavljati v tako tekmovalnem okolju in industriji kljub elitni fakulteti ni lahko.
Zadovoljna sem, da mi je dobro steklo, čeprav sem magistrirala šele decembra. Ampak vsaka zadeva, ki se je lotiš resno, zahteva svoj čas, ogromno truda, odrekanja in potrpljenja. Pa kaj sprotne sreče ni nikoli odveč.
V decembru sem imela čast odigrati edino vlogo v kratkem filmu svojih profesorjev, svojega glavnega mentorja in režiserja Nigela Bristowa ter direktorja fotografije Gerryja McCullocha. Zelo lepo je bilo ponovno sedeti na igralskem stolu in sodelovati z osebami, ki so ti vzor in poleg tega neizčrpen vir znanja in navdiha.
Pravkar sem tudi zaključila režijo glasbenega videospota z izjemno nadarjeno glasbenico Phoenix of The Lakes. Sodelujem pa tudi pri nastajanju celovečernega filma z globalnimi umetniškimi imeni in razsežnostmi, ki presegajo zmožnosti naših filmskih produkcij. Teh sodelovanj se vsak dan znova razveselim."
Katere vaše projekte bi izpostavili iz časa študija filmske režije na Goldsmithsu?
"Začelo se je sicer z zelo resnimi, vendar manjšimi vajami, projektov pa je bilo v času študija kar nekaj. Zaključili smo z dvema obsežnejšima projektoma, kratkima filmoma, in na moje veselje sta se kar oba uvrstila v uradne selekcije na mednarodnih filmskih festivalih.
A Matter of Minutes je zelo aktualen kratki film, ki tematizira posttravmatski sindrom in občutek krivde preživetja. Posredno je tudi kritika prostega posedovanja orožja v Združenih državah Amerike in je ta čas na poti po mnogih mednarodnih filmskih festivalih. Predvajan je bil v Londonu na Nacionalnem filmskem festivalu. V Orlandu se je med 50 uvrščenimi filmi prerinil med šest nominiranih, prikazan je bil tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu in je polfinalist festivala European Cinematography Awards, sedaj sledijo še Oregon in drugi mednarodni filmski festivali.
Moj magistrski film z naslovom Sapper Smith je feministična biografska vojna drama. Govori o izjemno pogumni, samosvoji, mladi novinarki, ki je sama s kolesom iz Londona odpotovala v Francijo in se preoblekla v moškega samo zato, da bi lahko prodrla na vojno linijo in bi poročala iz jarkov prve svetovne vojne. Film govori prav o tej transformaciji. Ozadje te zgodbe je, da uredniki v takratni patriarhalni družbi niso želeli niti slišati o njenih profesionalnih sanjah in so ji odločno priporočali, naj se raje drži pisanja člankov o modi in kuhinjskih receptov. Novinarji tistega časa, vojni poročevalci, so bili zelo premožni, vozili so rolls royce in seveda si zaradi vseh bonitet niso želeli na fronto. Dorothy Lawrence pa je šla tja sama, brez kakršnih koli sredstev, tako močno je bilo to poslanstvo v njej.
Film je poseben tudi zato, ker daje platformo ženski protagonistki, takšni, katere življenje se ne vrti izključno okrog moškega in ki jih v zgodovini filma izrazito primanjkuje. Pravkar smo začeli prijavljati film na mednarodne festivale in tu je zelo dobro sprejet. Na škotskem festivalu Edinburgh Independent Film Awards je celo prejel nagrado. Na to sem še posebej ponosna, saj je bilo na festival prijavljenih 3049 kratkih filmov. Od teh nas je bilo nominiranih dvanajst in Sapper Smith je zmagal v svoji kategoriji."
Kako pa ste odkrili to zanimivo junakinjo?
"Odkrila jo je moja producentka Emily Morales. Zanimivo je, da je bila tudi naša filmska ekipa pretežno sestavljena iz žensk, le direktor fotografije je bil moški. Scenaristke, producentke, snemalka, montažerka, oblikovalka zvoka in seveda jaz pa pač vse ženske. In lepo je dobiti priznanje iz profesionalnega miljeja, ki je pretežno moški.
Natanko sto let mineva od zgodbe Dorothy Lawrence. Krivično je, da je bila ta zgodba povsem zamolčana v takratni patriarhalni družbi. Angleško vojsko je bilo sram, da se ji je uspelo infiltrirati med vojake. Na koncu so Dorothy Lawrence zaprli v psihiatrično bolnišnico in jo razglasili za noro, ker niso mogli verjeti, da čuti ženska tako strast do svojega poklica in da se je bila pripravljena preobleči v moškega in seveda, da je ženska pretentala vse te visoko sposobne moške na visokih pozicijah.
Takrat so ženske zapirali v norišnice za vsako malenkost, za dosti manjše 'prekrške', kot je bil ta, ki ga je 'zakrivila' naša junakinja. Vesela sem, da v filmski industriji končno tudi ženski liki dobivajo priložnost, da so prave junakinje. Film o njej je pomemben prav tako kot o katerem koli drugem moškem heroju prve svetovne vojne. Še bolj fascinantna je, ker je vse, kar je naredila, zunaj okvira, nekaj povsem ekstravagantnega je. Bojevala je boj, ki ga moškim ni bilo treba."