Vsaka umetnost ima svoj nabor pripovedi in likov, ki so bili v zgodovini tako pomembni, da jih vsaka generacija priredi na novo. Filmska umetnost je še premlada, da bi imela za sabo stoletja tovrstnih reinterpretacij kot denimo opera ali gledališče, a zadnja tri desetletja so nam zagotovo dala vsaj en takšen lik - Jokerja. Batmanov zlikovec je zaradi svoje temačne, kompleksne psihologije po zaslugi nepozabnih interpretacij Jacka Nicholsona in Heatha Ledgerja postal tisti igralski gral, po katerem se zgleduje vsak igralec, ki želi poseči na tron svoje obrti. To je lik, ki je neke vrste Hamlet filmske umetnosti - če igralcu uspe njegova upodobitev, se nemudoma vpiše med nesmrtne.
Prav zato je novi film o Jokerju, tokrat z Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi in pod režisersko taktirko Todda Phillipsa (Prekrokana noč), treba videti kot poskus, ki si je zadal občutno višje cilje, kot to velja za običajne filme, tudi tiste v žanru superjunaškega filma. A bilo je že vnaprej jasno, da če kdo, potem je prav Phoenix eden tistih redkih, ki imajo sposobnost svetu podariti naslednjo veliko uprizoritev tega lika. In to mu v Jokerju tudi uspe.
Film Joker svojo najpomembnejšo potezo stori že s tem, da se umakne kilometre stran od trenutnih Marvelovih superjunaških filmov, zapolnjenih z bombastičnimi digitalnimi animacijami. Phillipsov film se prej gleda kot mešanica kakšne socialne drame in triletja iz obdobja novega Hollywooda 70-ih let, iz obdobja, v katerem je film prikazoval grobo sliko socialnega razkroja kot zrcalo fiaska Nixonove administracije. Phillipsov Gotham je bolj podoben New Yorku kot pa nadrealističnemu urbanemu središču v Burtonovem filmu o Batmanu iz leta 1989, kar film ponese bistveno bližje Nolanovemu Vitezu teme (2008). Pravzaprav je Joker zdaj umeščen v nekatere popolnoma preslikane ulice in stavbe, po katerih je v tem fiktivnem mestu pred desetletjem hodil Heath Ledger v svoji z oskarjem nagrajeni interpretaciji tega lika.
Tokratna zgodba o izvoru Jokerja nam ta lik predstavi kot običajnega moškega, ki se sooča z mentalno boleznijo in ga družbeni razkroj potiska vse bližje popolnemu čustvenemu in moralnemu zlomu. Joker je zdaj prej sociološka parabola kot superjunaški film, bolj reinterpretacija Scorsesejevega Taksista (1976) kot pa mladinski spektakel. Čeprav pripoved večkrat zaide v dolgoveznost in ponavljanje enih in istih motivov, pa je Phoenixov performans tisti, ki povsem doseže visoka pričakovanja filma kot celote. Njegova interpretacija je bolj kot tistima Nicholsona in Ledgerja podobna legendarnim filmskim psihopatom Teda Levina v seriji Kriminalna zgodba (1986-1988) in v filmu Ko jagenjčki obmolknejo (1991). Skratka eden tistih likov, ki niso samo prepričljivi, temveč v gledalcu vzbujajo strah, zaradi njihove psihološke kompleksnosti tudi fascinacijo. Phillipsova navezava teh izhodišč je spretno povezana z dosedanjo pripovedjo o Batmanu, pa čeprav pri tem znova ponovi tudi kakšen prizor, ki je bil ponovljen v praktično vsaki zgodbi o tem liku. Najpomembneje pa je, da Phillips vse to poveže v prepričljiv zaključek, v katerem duševno moten moški postane ikona kaosa, kakršno poznamo v njegovi najbolj veličastni obliki.
Brez dvoma mejnik ameriškega komercialnega filma
