Zdi se prav, da tudi bralce Večera obvestimo, da je umrl odličen vsestranski igralec Anton Petje, ki je v šestdesetih letih ustvarjal - čeravno radi rečemo, da je gledališka umetnost najbolj izpostavljena pozabi - nepozabne like na našem odru (Che v Legendi o svetem Che, Veršinin v Treh sestrah, Shanon v Noči iguane …). Ob Arnoldu Tovorniku, Zlatku Šugmanu, Marjanu Bačku je takrat predstavljal del jedra moškega dela ansambla. Po eni sezoni v Celju je za deset let prišel z ženo igralko Bogdano Bratož v Maribor, po letu 1970 pa je 36 let ustvarjal na odru Slovenskega stalnega gledališča Trst, kjer je bil prvak in kjer je dosegel igralski vrhunec zlasti v zapletenih psiholoških, največkrat negativnih likih, in še zlasti v komediji. Tržaška gostovanja na Borštnikovem srečanju so bila večkrat zaradi Petjeta sprejeta zelo navdušeno, dobil je tudi nagrado za najboljšo igralsko vlogo. Naj med okoli 150 tržaškimi vlogami omenimo samo Žužka, Teresiasa, Jošta Soteškega, Ozvalda, J. Tyrona, Macafurja itd. Vasja Predan in Dušan Moravec sta celo prepoznala specifičen "petjetovski gledališki izraz", ki sta ga utemeljila kot enkratnega in neponovljivega.
Rodil se je v dolenjski vasici Gabrovka blizu Litije, umrl pa v Gabrovici pri Komnu, pokopali so ga v družinskem krogu poleg žene, ki je umrla pred dvema letoma. Nekoč mi je rekel, da je izbral Gabrovico tudi zaradi zvočne podrobnosti z rojstnim krajem. Ženi so pravili Čiči, njemu pa so rekli Zvone. In v Mariboru se jima je rodil sin Zvone. V enem redkih osebnih pogovorov po telefonu se je srečen pohvalil, da je postal dedek.
Med vojno so bili izseljeni na avstrijsko Koroško, potem je v Radovljici, Kranju in v Ljubljani končal gimnazijo in tri leta študiral medicino. Znan je bil po tem, da se je kljub vedri in malo viharni naravi izrazito studiozno pripravil že na študij vloge in se z vlogo mučil, zlasti ko je šlo za številne negativne vloge, pri katerih se je trudil narediti negativne junake po svoje človeške in kolikor se je dalo skoraj simpatične. Imel je smisel za grotesko in poseben dar za komične v loge. Rekel je, da igralec, ki ne zna odigrati uspešnega komedijskega lika, ni pravi igralec. V gledališču se je po lastnih besedah dobro ujel z režiserjem Babičem. Bil je tudi odličen filmski igralec, kjer se je najbolje ujel z Matjažem Klopčičem, že v filmu Strah. Imel pa sem srečo, da sva sodelovala pri filmih po mojem scenariju Moj ata, socialistični kulak (župnik) in Vdovstvo Karoline Žašler (Korl). Dobil je nekaj nagrad, stanovsko, ki nosi ime po veliki igralki Mariji Vera, in primorsko nagrado Tantadruj, prejel je nagrado Prešernovega sklada, čeprav bi si zaslužil še kako "višjo". Spomnim se, da so ga kdaj učenjaki v žirijah za Borštnikov prstan zavrnili, češ da je nekaj "šmiranta", ker se mu občinstvo v komedijah na glas smeje.
