Melita Forstnerič Hajnšek
V mariborski galeriji Epeka je na ogled razstava fotografij Jasmine Vidmar - Vidiš, tukaj boš pa zdaj doma. Naslov je citat iz knjige enajstih zgodb zapornikov z Doba in iz mariborskih zaporov, katere urednica je dr. Milica Antić Gaber, soavtorica pa so bile dr. Nina Perger, dr. Darja Tadič, dr. Jasna Podreka in dr. Deja Crnović. Knjiga je nadaljevanje tiste, ki je izšla pred dvema letoma z zgodbami žensk na prestajanju zaporne kazni na Igu - Začasno bivališče: Na grad 25, Ig. Novo izdajo z isto avtorsko ekipo je omogočila Javna agencija za knjigo (JAK), ki je v letih 2016-2019 izvajala projekt Vključujemo in aktiviramo.
Avtorica fotografij zaporniškega okolja v obeh knjigah je Jasmina Vidmar. Na mariborski predstavitvi knjige so se ob njej predstavili še urednica Miliča Antić Gaber, direktorica JAK Renata Zamida, pridružil pa se je še pisatelj Tone Partljič. JAK ga je izbral v pisano pisateljsko in ilustratorsko druščino ljudi, ki so bili mentorji zapornikom. Skupaj je kar 18 mentorjev in mentoric pisanja in ilustriranja zadnja štiri leta vsak teden obiskovalo zapore. Partljič je v mariborskih zaporih delal predstave in proslave, 40 obiskov po dve uri je imel. K zapornikom je pripeljal Mileno Zupančič, Borisa Cavazzo, Marka Kravosa, več kot 30 gostov. "Ob srečanjih med nami 'zunaj' in njimi 'znotraj' je zavel piš svobode," je dejal.
Projekt Vključujemo in aktiviramo je bil sofinanciran iz Evropskega socialnega sklada Evropske unije, iztekel se je s koncem preteklega leta. Skozi različne module - literaturo, knjigo, ilustracijo - so mentorji, uveljavljeni pisatelji in ilustratorji, delali s štirimi ranljivimi skupinami: z odvisniki v fazi zdravljenja, osebami z motnjami v duševnem razvoju in duševnem zdravju ter zaporniki, zapornicami, obsojenci, obsojenkami v fazi odpusta. V štirih letih je bilo v projekt vključenih 82 mentorjev, ki so vključevali in aktivirali skoraj 300 udeležencev. V programih je sodelovalo 133 zapornikov in zapornic. Celoletni programi socialnega vključevanja so bili izjemno sprejeti. "Ne le, da je s književnostjo mogoče rušiti stereotipe in premikati meje, akcija je pasivne bralce prelevila v aktivne pisce in ilustratorje. Ob obeh knjigah zgodb zapornic in zapornikov je izšlo tudi nekaj knjig naših udeležencev pri slovenskih založbah: Nevenka Lekan je izdala dve knjigi, Brazgotine in Nisi sam, Boris Karlovšek literarizirano zgodbo o Leonu Štuklju Stoja na krogih, ki jo trenutno lahko berete v Večeru kot feljtonski roman, Feliks Plohl pa roman Vsi moji grehi," je dejala Renata Zamida.
Je razkritje identitete res v javnem interesu?
Obe knjigi zaporniških zgodb, ki so jo zasnovale urednica Milica Gaber Antić in četverica soavtoric, sta nastali po istih načelih in metodologiji. Ljudje, ki so povedali svoje zgodbe, so ostali anonimni. Sami so si izbrali psevdonime, pod katerimi so v zgodbah nastopali, zaupanje so gradili tudi z obljubo o avtorizaciji zgodb pred objavo. Ženske v Sloveniji prestajajo zaporno kazen samo v enem zaporu - edinem ženskem zaporu na Igu, zaporov za moške je več. V vseh večjih mestih so, avtorice so se odločile za Dob in Maribor z Rogozo. Knjigi zdaj predstavljata celoto, zbirko zgodb zaprtih, in ponujata primerjavo, čeprav ne gre za reprezentativno raziskavo, bolj kot raziskovalni projekt je bil socialni. Kako tanka je meja med tistimi, ki smo zunaj, in tistimi, ki se znajdejo za zapahi, je temeljno sporočilo obeh knjig. Avtorice so obiskovale pripovedovalce, jih snemale, nikoli niso vrednotile, obsojale. "Mnogi so šele z nami šli skozi faze svojih življenj, pripovedovanje je bilo tudi nekakšno samoočiščevanje ali spoprijemanje s sabo za nazaj," pove Antić Gabrova.
Knjigi sta zadnje pribežališče etičnega obravnavanja te tematike v nasprotju s črnokroniško medijskim, senzacionalističnim. Pomembna plat tega projekta je zato prav subtilno obravnavanje, varovanje osebnostne integritete. Antić Gabrova pravi, da so vse avtorice hotele biti profesionalne in se držati etičnih standardov. "Ko raziskuješ ranljive skupine, moraš to delati tako, da njihovega osebnega ali skupinskega položaja ne poslabšaš. To je bilo naše osnovno vodilo. Slovenski javnosti smo hotele prikazati zaporniške zgodbe, ampak tako, da se posameznik ne razkrije, da njegova identiteta ostane zaščitena. Vse podatke, ki so nam jih zaupali in bi jih lahko kdo zaradi njih prepoznal, smo same ali skupaj s pričevalci zabrisali. Nobenih osebnih podatkov, preko katerih bi lahko bili identificirani, nismo uporabili. Vsi pripovedovalci so dobili svoje zgodbe v avtorizacijo. Pri nobeni od knjig ni bilo obžalovanja. Ko smo se pri prvi knjigi na koncu z vsemi sogovornicami sestale, so bile zelo ponosne na to, kar jim je uspelo. Tudi pri drugi knjigi je bilo tako.
Ko raziskuješ ranljive skupine, moraš delati tako, da njihovega osebnega ali skupinskega položaja ne poslabšaš
Hlad in brezosebnost prostorov
Jasmina Vidmar je ob svoji razstavi fotografij iz zaporov v galeriji Epeka in sodelovanju pri dveh knjigah dejala, da je bilo dvakratno sodelovanje privilegij, kajti priti v zapor in fotografirati ni zelo preprosto. "Ni me zanimala senzacija, kdo so ljudje, ki so tam zaprti in zakaj. S fotografijami sem hotela prikazati, kaj je zapor, kako hladni, prazni prostori so to. V skupnih sobah sem naletela sredi dneva na pet spečih moških, zavitih v odeje. Hlad in brezosebnost preseveta skozi fotografije. Primerjava med ženskim in moškim zaporom pokaže, da je pri zapornicah več truda za krašenje prostora, več fotografij doma, pisem, polepljenih po zidovih. Če primerjam Ig in tri moške zapore, ki sem jih imela možnost obiskati, je ženski zapor kot internat iz socrealističnih 70. let, medtem ko je bila zame najslabša izkušnja v mariborskih zaporih, kjer so pravila izjemno stroga. Niso dovolili fotografirati ne dvorišč ne hodnikov, celo nadzorno kamero sem morala s fotošopom zbrisati. Na Dobu gre za zapor evropskega tipa z višjimi standardi, a stiska, ki se izrazi skozi zgodbe, ni zato nič manjša."
V zaporih ni zavezništva
Zapornice se veliko ukvarjajo z razmerami doma, skrbi jih za otroke, ostarele starše, težko komunicirjao z njimi, ker je nadzor velik in ker je možno telefonirati le s karticami. Tonaliteta knjig je različna - moška knjiga je temnejša, zgodbe so bolj grozljive, tudi morilci so med pripovedniki, medtem ko v ženski knjigi tega ni. Večina zgodb je nastala na Dobu, kjer prestajajo kazen tisti z več kot enoletno zaporno kaznijo, kar pomeni, da so tudi njihova dejanja po našem kazenskem zakoniku težja. V zaporu na Igu so zaprte vse ženske z različno dolgimi zapornimi kaznimi. Med izpovedmi zapornikov je več takih, ki so zagrešili težja kazniva dejanja. "Mene osebno in tudi moje kolegice je bilo na začetku malce strah, bilo je malo nelagodja, kako se bomo pogovarjale z njimi. A ko smo vzpostavile prvi stik z njimi, so pripovedi stekle," pravi urednica. "Nismo hotele vedeti, kaj so zagrešili naši pripovedovalci."
Specifična je notranja hierarhija v zaporih: na vrhu, najbolj cenjeni so tisti, ki so obsojeni na dolgo dobo, najnižje so pedofili. Zakaj v zaporih ni zavezništev, ni zasebnosti? "Zapor je totalna inštitucija, od jutra do večera si vse delijo, vse je transparentno, vse se vidi, vse se ve, beleži. Nadzor vseh nad vsemi je konstanten. Nimajo prijateljev, o tem govorijo tako ženske kot moški v zaporu. Če se razvijejo dolžniško-upniška razmerja, so ranljivi. Razlika v obeh knjigah je, da so paznice na Igu velike zaveznice zapornic, med pazniki in zaporniki na Dobu pa so zelo konfliktni odnosi. V zaporu ni prijateljstev, morda le majhna, rahla zavezništva v ozkih krogih, ne glede na spol," pravi Antić Gabrova. Najvišji vrednoti sta lojalnost in to, da se med seboj ne ovajajo. Prvi preizkus je, da tisti, ki ga sozaporniki pretepejo, tega ne izda nadrejenim. "Cinkatorje" najbolj prezirajo. Krivice, na katere opozarjajo, so, da zapornikom med delom v zaporu ne teče delovna doba, nekoč pa jim je. Razmere so se zadnje čase poslabšale. Zaslužek na uro je mizeren - nekaj deset centov. A vsi bi radi več delali zaradi monotonosti vsakdanjika. Tretjina zaslužka se jim daje na stran. Podjetje, ki deluje kot javno-zasebno partnerstvo, ima dobiček od njih, plačajo pa jih bedno in še delovna doba jim ne teče. "Ne poskrbimo za temeljne stvari," je kritična Antić Gabrova. "Zanimivo je, da nas ne povabijo na predstavitev knjige na Dob, na Ig pa so nas povabili. Knjiga je povedna, marsikaj razkriva, seveda pa na kaznovalno politiko ne moremo vplivati."
In temeljno sporočilo: uteha vseh, zapornikov in zapornic, sta branje in pisanje. Knjižnica na Dobu ima skoraj 10 tisoč enot.
