Usodepolna zgodovina rodu

Nova (avto)biografska drama pesnika Iva Svetine V imenu matere je imela kultni status, še preden se je dvignil premierski zastor krstne uprizoritve. Ker je sodobne slovenske dramatike tako malo na naših odrih, pa tudi tematika je tako usodepolno slovenska. Stoletna zgodovina naroda je zajeta v zgodbo družine in časovno razpeta od Avstro-Ogrske do razglasitve slovenske samostojnosti. Predstava je "dokumentarna" družinska saga oziroma kronika avtorjeve družine, v štirih urah preleti zadnje stoletje slovenstva med domom in svetom, samomorilnostjo in upanjem, vojno in revolucijo.
Danse macabre likov iz avtorjevega rodbinskega drevesa preplete žive in mrtve, revolucionarje in samomorilce, junake in cagavce. Moška veja je v primerjavi z žensko aktivnejša, zgodovinsko kolesje jih melje, mnogi propadejo, se rešujejo v samomorih. Ženske pa trpno vztrajajo z vso težo moških zablod in besov na ramenih. Šele z avtorjevo materjo Miro z ilegalnim imenom Vlasta dobijo aktivnejšo družbeno, ne le družinsko vlogo. Ženske so tudi igralsko najpotentnejše: Pia Zemljič je kot Marija, žena Iva Santinija, sijajna v osebnih prelomih, prav tako v drugih, bolj sproščenih časih Barbara Cerar kot Mira-Vlasta.
Svetina piše nekakšne nove Mannove Budenbrookove, Galsworthyjeve Forsyte ali Vojake zgodovine pesniškega sotrudnika Borisa A. Novaka v zamahu krvavega stoletja, a v dramski, ne ekstenzivni romaneskni formi. Elipse so neizbežne, hitra preskakovanja omogočajo dvaindvajsetim potohodcem skozi viharno stoletje bliskoviti pohod skozi nekatere ultimativne dogodke, ki so skozi stoletje zaznamovali rodbino izpod Stola in deželico pod Triglavom.
Da je simbolna moč odrskega dogajanja še silovitejša, poskrbi ready made razstava Kapital 2018 avantgardnega umetniškega kolektiva Irwin, ki jo je režiser Ivica Buljan inkorporiral v sceno predstave. Čas pred začetkom in odmor izkoristil za vodeni ogled razstave na odru. Kot so si Irwini v osemdesetih preteklega stoletja eklektično prisvojili ikonografijo socrealizma, nacistične propagande, sakralne umetnosti, avantgardnih gibanj in arhetipskih podob slovenske umetnosti a la skodelica kave, Buljan eklektično preigra celoten arzenal uprizoritvenih postopkov in igralskih tehnik - od patetične čitalniške igre, pretiranega recitatorstva preko avantgarde grupe, ki ji je avtor pripadal v šestdesetih, do sodobnih performativnih praks. Tudi glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja kongenialno podpira vso razgibano historično dinamiko, hkrati pa natančno in mestoma karikirano podčrta bistvo posameznega obdobja, ki naseljuje spomin predvsem s popkulturnimi sledovi - od Schuberta do Pata Boona, Beatlov in partizanskih pesmi do slovenskih popevk. Slednjih izvedenih v živo. Vpetost glasbe v predstavo je še bolj organska od vizualnega konteksta.
Svetinov tekst je kompleksna poetična freska tragike krvavega stoletja in štirih generacij klene gorenjske družine Santini/Svetina med letoma 1891 in 1991, ki jo skozi več generacij usodno zaznamuje samomorilnost. Celotna zgodovina zadnjega stoletja je komprimirana v družinski drami, sledimo resničnim zunanjim dogodkom - od razpada avstro-ogrske monarhije do nastanka Kraljevine Jugoslavije, od druge svetovne vojne do osamosvojitvenega začetka devetdesetih let, s posebnim poudarkom na kulturnih avantgardah, letu 1968 in vidni vlogi avtorja v njem.
Tekst o rodu, zemlji in narodu skozi prelomne dogodke kljub nespornemu zamahu in ambiciji na intimni in družbeni ravni vsebuje več šibkih mest (zlasti ob branju) in pogosto razočara s plakatnostjo in obrabljenimi referencami, denimo tisto oguljeno iz Ane Karenine o "srečnih družinah, ki so si vse podobne, in nesrečnih, ki je vsaka nesrečna po svoje", a z navdihujočo in precizno režijo pridobi nov zamah. Buljan je poskakujočemu ritmu drame dodal ključni lik pripovedovalca kronista, avtorjevega alter ega Marka Mandića, ki s tušem in peresom piše na bele table kraje in čase dogajanja. Je hkrati mefistovski skušnjevalec, mučitelj in tolažnik, sprožilec dogodkov in njihov generator.
Igralski ansambel, drzno pomnožen s študenti tretjega letnika AGRFT, opravi gigantsko delo. V različnih formatih in registrih se odlično znajdejo. Študentsko norenje iz divjega leta '68 je eden najsugestivnejših prizorov. Svetinova pesem Slovenska apokalipsa je tedaj objavljena v Tribuni razburkala vladajočo literarno doktrino in sprožila odziv v medijih - Demokracija da, razkroj ne. Verodostojnost dogodka, osebe s pravimi imeni žal ne prepričajo z enako močjo kot vse drugo iz dokumentarnega družinsko-družbenega arzenala.