Flm je bil že pred tem uvrščen v širši izbor 29 kandidatov, iz katerega so sedaj izbrali končne nominirance. Režiserka Urška Djukić je ob tem povedala: »Ko mi je producent pokazal elektronsko sporočilo, kjer je pisalo, da je film nominiran za evropsko filmsko nagrado, mi je šlo na jok. To je nekaj, kar sem si tiho želela že od same premiere filma. Zaradi tega uspeha bo film Babičino seksualno življene videlo še več ljudi in to je največje darilo za nas, ustvarjalce filma in tudi za vse ženske, ki so v preteklosti, in ki še danes v podrejenem položaju trpijo v nasilnih odnosih.«
Zgodovina intimnosti podeželske babice
Večkrat nagrajeni film Babičino seksualno življenje nas popelje na kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice, ki povzema odnos, v katerem so bile ženske v prvi polovici 20. stoletja pod streho strogih cerkvenih naukov in splošnih družbenih konvencij razumljene kot objekt za potešitev spolne sle svojih mož. Navdih za film je avtorica črpala iz pričevanj žensk, ki jih je Milena Miklavčič zbrala v knjigi Ogenj rit in kače niso za igrače. Scenarij za film sta napisali režiserka, ki je film tudi zmontirala, in Maria Bohr. Ko-režiserka in animatorka je Émilie Pigeard, glasove so posodili Doroteja Nadrah, Jure Henigman, Mara Vilar, Božena Zabret in Bojana Ciglič, skladatelj glasbe je Tomaž Grom. Zvok je oblikoval Julij Zornik, film je slovensko-francoska koprodukcija, slovenski producent je produkcijska hiša Studio Virc, zanjo producent Boštjan Virc.
Film povzema odnos, v katerem so bile ženske v prvi polovici 20. stoletja pod streho strogih cerkvenih naukov in splošnih družbenih konvencij razumljene kot objekt za potešitev spolne sle svojih mož
Virc je dejal: »Babičino seksualno življenje prinaša zgodbe žensk s slovenskega podeželja, ki so s svojo univerzalnostjo in avtorsko kakovostjo najprej ustvarile pogoje za uspešno koprodukcijo s Francijo. Temu je sledila z nagradami tlakovana mednarodna festivalska pot in sedaj nominacija za evropsko filmsko nagrado. Plodno slovensko-francosko avtorsko sodelovanje med korežiserkama Urško Djukić in Émilie Pigeard ter ostalo ekipo je podpiralo prav tako uspešno slovensko sodelovanje s francosko produkcijo Ikki Films, prodajnim agentom Varicoloured in francoskimi financerji televizijo Arte France, CNC in Ciclic. Ključno je, da gre ob vsej mednarodni vpetosti še vedno za izvirno in relevantno slovensko avtorsko zgodbo v slovenskem jeziku.«
Film je sofinanciral Slovenski filmski center. Trenutno režiserka pripravlja svoj prvi celovečerni igrani film z delovnim naslovom Little Trouble Girls.
Prva slovenska nominacija že leta 2002
Gre za drugo nominacijo slovenske režiserke v samostojni Republiki Sloveniji. Prva je bila režiserka Maja Weiss, leta 2002 s celovečernim igranim filmom Varuh meje, ki je bil nominiran v kategoriji filmskih prvencev. Leta 2003 je bil kratki igrani film Atorzija srbskega režiserja Stefana Arsenijevića, slovenske produkcijske hiše Studio Arkadena in s podporo takratnega Filmskega slada, prav tako nominiran za evropsko filmsko nagrado v kategoriji kratkih filmov in je nagrado za najboljši kratki film tudi prejel. Pred tem je prejel tudi zlatega medveda na Berlinalu in bil nominiran za oskarja.
Evropske filmske nagrade (ali nagrade Evropske filmske akademije) vsako leto od leta 1988 podeljuje Evropska filmska akademija za priznanje odličnosti dosežkov evropske kinematografije. Nagrade podeljujejo v 19 kategorijah, med katerimi je najpomembnejša najboljši film. Nagrade so omejene na evropsko kinematografijo ter evropske producente, režiserje in igralce. Nagrade so se do leta 1997 uradno imenovale tudi "Felix Awards", glede na nekdanji kipec pokala, ki ga je nadomestil ženski kipec. Za nagrade glasujejo člani Evropske filmske akademije, ki prihajajo iz različnih držav in kategorij. Največ članov ima Nemčija – 752, iz Slovenije trenutno prihaja 47 članov akademije. Slovenija je na 26. mestu s 47 člani, kar je več kot Hrvaška, Slovaška, Bolgarija in Portugalska. Slovesna podelitev nagrad bo 10. decembra letos v Reykjaviku na Islandiji.
