V 96. letu je umrl Ljubo Struna, sopotnik slovenskega filma od njegovih povojnih začetkov. Struna je leta 2011 prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture. Predsednica komisije režiserka Maja Weiss je takrat v utemeljitvi zapisala: "Njegovo delovanje v okviru domače filmske produkcije je bilo vsestransko, saj je nastopal v vlogah organizatorja, pomočnika direktorja, direktorja filma, fotografa, asistenta kamere, snemalca in številnih drugih. Osebno se je podpisal pod 39 domačih celovečernih igranih filmov, 35 tujih celovečernih filmov ter 207 dokumentarcev in kratkih igranih filmov."
Struna je ob nagradi v pogovoru za STA povedal, da oceno filma podajo gledalci, ko gledajo film in večinoma vidijo le režiserja, vsa ostala filmska ekipa je pogosto nevidna, vendar je nujno potrebna. "V tem vidim tudi velik pomen nagrade, ki sem jo prejel. Podelili so jo ne-režiserju, ne-umetniku. Menim, da je sporočilo Badjurove nagrade, da so okoli režiserja še ostali, zelo pomembni faktorji, ki ustvarjajo film," je povedal.
Film je opisal kot "magijo, ki te zajame". "Ko sem šel čez vse svoje filmsko življenje, sem ugotovil, da si zelo ponosen na nekaj, kar si soustvaril skupaj s celotno ekipo, ki stoji za teboj in s teboj," je rekel.
Režiser Slavko Hren je leta 2010 posnel dokumentarni portret Starosta slovenskega Hollywooda - filmar Ljubo Struna in v njem predstavil številne slovenske režiserje, s katerimi je Struna sodeloval. V knjižici, ki je izšla ob podelitvi Badjurove nagrade, je Hren zapisal: "Takrat sem ga najbolj spoznal in uvidel, zakaj ga drugi režiserji znova zvabijo v svojo ekipo. Ker je filmar! Zaljubljen v film, kakršnih je bilo in je malo v zgodovini slovenskega filma."
