Umetnost na 50 stopinjah Celzija

Gledališče je verjetno ena od najbolj stvarnih oblik umetnosti, saj je v svoji fizični prisotnosti skorajda otipljivo, vedno se dogaja tu, pred nami, v času in prostoru, ki si ga neizogibno delimo. Je morda ravno zato to tudi najkrajša pot do našega uma in čustev? Če drži, da odnos družbe do stvarnosti, predmetov, podob, zvokov, produktov in dogodkov odraža stanje v družbi, se zdi, da so ravno ti odnosi v osrčju letošnjega festivala.
Skozi festivalsko prizmo čustvenega materializma, kot nekakšnega namišljenega skupnega imenovalca predstav, se bodo razvrstile umetnice in umetniki, ki vsak na svoj način posegajo, pričajo ali vzpostavljajo stališče do teh odnosov. S praskanjem po površini stvari, kot so stare maske, kamni, arhivi, zapiski, stroji, roboti, orodje, vsakdanji kuhinjski ali tehnološki pripomočki, umetniški artefakti, trupla, hrana ali sama narava, bomo odstirali plasti razčustvovanega sveta." Tako je letošnji festival sodobnih uprizoritvenih praks Mladi levi pospremila njegova direktorica Nevenka Koprivšek.
Festival se se je zaključil v soboto, čeprav je nekatere razstavno-performativne prispevke še mogoče spremljati. "Kvantitativno", po številu repriz in gledalcev, je izstopal performans libanonsko-ameriškega, na Vzhodu rojenega in Zahodu delujočega vizualnega in uprizoritvenega umetnika Walida Raada. Les Louvres in/ali Brcanje mrliča je zgleden primer performansa-predavanja z nekaj "materialnimi stvarmi", ki tvorijo razstavo. Raad poučuje na The Cooper Union v New Yorku in spremenjena razmerja te njegove matične institucije so del zgodbe, ki jo pripoveduje v performansu. To je bila zasebna, vendar brezplačna šola v častitljivi stari zgradbi. Za vpis si potreboval talent, ne pa bogastva. Financirali so jo z najemninami, ki so jih dobili za enega od znamenitih newyorških nebotičnikov, prav tako v lasti ustanovitelja umetniške akademije oziroma njegovih dedičev. Potem so hoteli upravitelji akademije prestižni vsebini primerno prestižno arhitekturo in so se za poslopje, ki ga je načrtoval eden od Pritzkejevih nagrajencev, zadolžili za milijone in milijone. Zato so uvedli šolnine ... Nebotičnik, ki jim zagotavlja redne dohodke, je vmes menjaval lastnike, dokler ni pristal v lasti firme s sedežem v Abu Dabiju. Tam, kjer je zrasel tudi "drugi Louvre", ki ga je Raad seveda spremljal od temeljnega kamna in pogodb dalje. Zgodbe, skratka, ni pretežko sestaviti, zanimajo ga sistemi umetniške produkcije in infrastrukture, zlasti na relaciji med Zahodom in Vzhodom. Element, ki naj bi tej teoriji in zgodovini dodal nekaj presežka, je zgodba o popotovanju izposojenih artefaktov iz prvega v drugi Louvre in zgodba o ustvarjanju zahodne zbirke v puščavi na 50 stopinjah Celzija. Transformacije umetniških objektov, dobesedno preraščanje okvirja, izguba sence, zombijevsko vztrajanje na pol mrtvih, pa vendar večno živih umetnin, mrliški oglednik, pokopališča padlih vojakov ... so simpatične metafore za izgubljanje in spreminjanje konteksta in avre umetnin v pogojih poznega kapitalizma. Ampak vseeno najbrž ne dovolj sugestivne, da bi dale temu umetniškemu dogodku posebno avro. Umetnine v franšiznih muzejih so si preveč podobne, ampak tudi performativne umetnine o umetnostnih razmerjih postajajo takšne.