Darinko Kores Jacks
Pravijo, da ponedeljki v Mariboru niso ravno najbolj posrečeni dnevi za organizacijo koncertov. Sploh pa ne tistih daleč od komercialnega mainstreama. A prvi letošnji dogodek cikla Jazz v Narodnem domu (ND) je to trditev dodobra postavil na glavo. Dvoranico so nekaj minut pred napovedanim začetkom razprodali do zadnjega sedeža (a tistim nekaj obiskovalcem, ki so zato ostali brez vstopnic, so vendarle dovolili "prešvercati" se noter). Zaradi tehničnih težav se je sicer začelo z nekaj zamude, a problem s komponento ozvočenja je ekipa tonskih mojstrov ND rešila več kot zadovoljivo - z napravo, ki se je po mnenju izvajalca obnesla še celo bolje od prvotne.
Belgijski glasbenik mlajše srednje generacije Bert Docx sicer v teh krajih nima statusa kakega popzvezdnika, a tukajšnji publiki vendarle ni povsem neznan. V Mariboru je v okviru Jazza v ND prej nastopil že dvakrat, kot član jazzrockovskega tria Dans Dans, ki ima za sabo tudi že kar nekaj nastopov drugod po Sloveniji. Redno sodeluje z v Belgiji zelo priljubljeno rockovsko skupino The Flying Horsemen. Tokrat se je predstavil solistično, z najnovejšim projektom Transit, ovekovečenim na lani izšli zgoščenki in vinilki. Zavestno se je odpovedal avtorstvu melodij in besedil, se je pa zato s toliko več individualnega umetniškega angažmaja lotil naloge, da čim bolj po svoje predela in preinterpretira tuje skladbe, a ob tem z vsem spoštovanjem do izvirnikov ohrani njihovo prepoznavnost.
Za vir navdiha si je izbral znane mojstrovine pretežno ameriškega bluesa ter bolj umirjenega, izrazito poetičnega in izvedbeno zahtevnejšega rocka, ki so jih v originalu izvajali velikani, kot so Fleetwood Mac, Bruce Springstein, Bob Dylan, Nina Simone ... Ki so - vsaj na ploščah - vendarle imeli za sabo izvrstne ekipe spremljevalnih glasbenikov in obilico produkcijske mašinerije. Dockx pa si je zadal težko breme, da jih izvede kot "one man band" - in opravil z odliko. Če so se pri tem razkrile in stopile v ospredje tudi manj opazne dimenzije izvirnikov, toliko bolje.
Dockx je kar prepričljiv pevec z veliko mero izraznosti - čeprav njegov vokal ni posebno prodoren in voluminozen. Spretno si pomaga z elektronskimi efekti - čeprav jih ne postavlja v ospredje, ampak je pri njihovi uporabi prej diskretno zadržan. Izstopajoče virtuozna pa je njegova kitarska igra, ki je seveda ves čas izrazito v ospredju. V tem prepletu raznorodnih elementov je obilo prostora za sprotno improvizacijo, pa tudi za nevsiljivo pristen stik z občinstvom. To je zelo intenziven kako uro in pol dolg nastop z aplavzi podaljšalo za še dva dodatka - tudi za podobno, a vendarle nekoliko drugače koncipirano skladbo, ki je Dockx sicer ni uvrstil na zadnjo ploščo. Morda pa jo bo na naslednjo ...
