Nova kriminalka Avgusta Demšarja, deseta že, je najbolj razkošna doslej. S točno 600 stranmi je, kolikor vem, tudi rekorderka med slovenskimi kriminalkami. Že mogoče, da so tudi Demšarju vedno večji obseg narekovali trendi, ampak zapolnil jih je drugače kot trendovski avtorji. Martin Vrenko ostaja šef. Tokrat ima ob sebi vso svojo četico, Miloša, Breznika, Ivano, Niko in Draga, in nobeden od njih ne ostaja samo službeni lik in nobeden ni papirnati lik. Avtor dosledno dopolnjuje v predhodnih romanih začrtano karakterizacijo in jih obloži s kakimi novimi problemi. Miloša celo vplete v zgodbo na način, kot vkomponira Jo Nesbo Harryja Holleja z njegovo (od zadnjega romana, Noža, pa res že mrtvo) Rakel, in celo Breznik ima pri opravljanju dela kar hude erotične težave. Tudi Demšarjevi kriminalisti so celovite osebnosti skratka, samo da z njimi po nepotrebnem ne polni praznih mest, kot se to rado zgodi kakšnemu drugemu slovenskemu piscu kriminalk.
Samostojna slovenska politika je stara trideset let, mafija dobrih sto petdeset, Cerkev pa dva tisoč. Zamisli si, koliko korenin razprede neki sistem v dva tisoč letih
