"Ne verjamem v literaturo kot avtoterapijo, a pogosto me lastne besede potegnejo naprej," je v sredo na literarnem večeru v Vetrinjcu rekla osrednja gostja letošnjih Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, pisateljica, kmetovalka, kolumnistka, aktivistka Nataša Kramberger. Bile so poplave, vse je bilo na nitki, vse je tonilo, a prav takrat je izbruhnil stavek, ki je postal refren njene zadnje knjige Po vsej sili živ, za katero je letos dobila nagrado Prešernovega sklada: "Pripovedovati moram." Prišel je kot credo, kot rešilna bilka.
Vseeno si, ko jo je pisala, ni mogla predstavljati, da bo tak presežek in da bo dosegla toliko ljudi. Zdaj s knjigo "zaključujeta ta intenzivni čas", ki se je začel s predstavitvami v Nemčiji, kjer je v skrajšani obliki najprej izšla, nadaljeval pa v Sloveniji tudi z omenjeno nagrado in vsemi nominacijami: za Rožančevo nagrado, za kritiško sito in za Cankarjevo nagrado.
Moderatorka večera Zora A. Jurič je povedala, da je uredniški odbor Dnevov knjige ob izboru letošnjega slogana, prvega verza iz Kocbekove pesmi Na polju - "Drevo, beseda in človek" -, soglasno vzkliknil ime osrednje gostje. Nataša Kramberger je pravi "človek za ta verz", direktor Mariborske knjižnice Klemen Brvar pa je povlekel še drugo vzporednico: zemlja je izhodišče njenega premisleka in navdih, kot je bila že Kocbeku.
Nataša Kramberger misli, da je vsak človek človek za ta verz, res pa je, kot je preštela moderatorka, v njenih knjigah ogromno dreves. V Po vsej sili živ med mnogimi izstopijo tri drevesa, ki jih je podrla suša. Dve, bukev in smreka, sta v popolnem brezvetrju padli sami - in skoraj ubili pripovedovalkino mamo. Tretje drevo, posušen oreh sredi dvorišča, so morali podreti. Ampak, kot lahko preberete v knjigi, ob tem ni bil sam. Avtorica se je veliko ukvarjala z vprašanjem, kakšna sta jezik in čas dreves. "Težko je govoriti o drevesu, a še težje je slišati, kaj govori drevo."
Vse najboljše, Natašina oma!
Ob vseh drevesih, ki so umrla, v njenih knjigah mnoga tudi rastejo in cvetijo. "Sadimo jih, ker je boj vrlina. Oma in deda sta bila vedno perajt za štos. Ko je najhujše, se smeješ, se vržeš v nekaj ..." Oma, stalna junakinja pisanja Nataše Kramberger, tista, ki ji to pisanje daje besedo, je bila včeraj, v petek, stara devetdeset let. Vse najboljše, Natašina oma!
Pred kratkim so imeli na kmetiji v Jurovskem Dolu gosta iz Palestine, zanj je prav skrb, da bo na zemlji kaj zraslo, največji upor. Kdor ima v rokah motiko, nima pištole. Dobro, pustimo zdaj ob strani možnost, ko orodje postane orožje, je dodala avtorica, ki zna o stiskah govoriti tako, da bralce bolijo, a tudi tako, da se krohotajo. Zora A. Jurič pravi, da bi lahko njene knjige prodajali s sloganom: kako smo preživljali klimatske spremembe in se zraven celo smejali.
Pisateljica velikokrat ne vidi upanja, vendar se je odločila za boj. "Svet te čaka, svet nas čaka." Ker bo težko, pa ne bo škodila še molitev iz pisateljičine druge knjige Kaki vojaki: "Duh, dobrih duh dreves in sveta, prosi za nas ..."
