V zadnjih tednih smo lahko zasledili več javnih odzivov na predlog novega raziskovalnega zakona in novele zakona o visokem šolstvu v delu, ki zadeva učni jezik. Dr. Boris A. Novak in dr. Dean Komel sta pred dnevi opozorila na ohlapni 8. člen zakona o visokem šolstvu, ki visokošolskim zavodom omogoča, da "lahko v tujem jeziku izvajajo študijske programe, če se ti vzporedno izvajajo tudi v slovenskem jeziku". To v praksi pomeni, da lahko zavodi izvajajo študij v tujem jeziku – skoraj brez izjeme angleščini – s prelivanjem sredstev, namenjenih izvajanju študijskih programov v slovenskem jeziku. Ob upravičeni zaskrbljenosti, da bi se lahko položaj slovenščine zaradi nedorečenosti zakonodaje poslabšal, pa zaenkrat v ozadju ostaja vprašanje, kako se takemu scenariju izogniti.
Pri učnem jeziku je treba ločiti dvoje: eno je učni jezik pri posameznih predmetih, ki se v angleškem jeziku v prilagojeni obliki izvajajo za tuje študente na študijski izmenjavi, ki v Sloveniji ostanejo semester ali dva; drugo pa je izvedba celotnih študijskih programov v angleškem jeziku.
Prilagojena izvedba predmetov za tuje študente na študijski izmenjavi je v Sloveniji že nekaj let razmeroma dobro utečena. V praksi se izvaja bodisi z ločeno vzporedno izvedbo celotnih predmetov v angleščini bodisi z izvedbo predmeta v slovenščini, pri čemer se za tujejezične študente pripravijo dodatna gradiva in literatura v angleškem prevodu in zagotovijo dodatne individualne konzultacije. Za fakultete prilagojena izvedba sicer predstavlja dodaten strošek, vendar je treba upoštevati, da enako velja tudi za univerze v drugih državah, ki sprejemajo študente na izmenjavo – vključno s slovenskimi. Izkušnje kažejo, da so tovrstne izkušnje za študente koristne, zato je strošek upravičljiv. Treba je tudi jasno poudariti, da angleščina pri tem ne ogroža slovenščine. Nasprotno, ker je v akademskem svetu angleščina objektivno lingua franca (mimogrede: si znamo predstavljati, kako osiromašena bi bila sodobna znanost, če bi lahko v njej čudežno izbrisali vse vire v angleščini?), ki omogoča mednaroden pretok študentov, učiteljev in idej, lahko njeno vlogo ocenimo kot izrazito pozitivno.
Drugo vprašanje je izvedba celotnih študijskih programov v tujem jeziku, ki v zadnjem času v Sloveniji dviga veliko prahu. Ker gre za občutljivo vprašanje, povezano z nacionalno samobitnostjo, so tudi odzivi mestoma čustveni in ne nujno vselej v prid slovenščini, predvsem takrat, kadar čustva zameglijo um. V ta okvir lahko uvrstimo apokaliptične napovedi o skorajšnjem zatonu slovenskega jezika na slovenskih univerzah in svarila, da se bo kmalu predavalo le še v angleščini. Tovrstne napovedi so pretirane že zato, ker splošna raven znanja angleščine tako pri slovenskih učiteljih kot študentih še nekaj časa ne bo na ravni, ki bi omogočala kakovostno izvajanje študijskega procesa v tujem jeziku, predvsem pa za to ni potrebe in zanimanja.
To pa ne pomeni, da vprašanja učnega jezika ne gre jemati resno. Po veljavni zakonodaji je mogoče študij v celoti izvajati v tujem jeziku izključno v primeru, kadar je enak program na voljo tudi v slovenskem jeziku. Težava je v tem, da za dvojno izvedbo v praksi dodatnih sredstev ni na voljo in je torej študij v angleščini mogoče izvajati le na račun okrnjenega študija v slovenščini. In zakaj bi potem fakultete sploh želele razpisovati študijske programe v angleščini? Kot opozarjajo dobri poznavalci prilik v slovenskem visokem šolstvu, je ozadje precej prozaično: gre za skomine nekaterih dekanov, da bi tržno zanimive študijske programe v angleščini izvajali s proračunskimi sredstvi, vanje pa (množično) vpisovali samoplačnike, katerih šolnine bi postale "tržno pridobljena sredstva". Ker se teh sredstev praviloma ne namenja izvajanju osnovne dejavnosti univerz, je jasno, da bi v tem primeru na dolgi rok kratko potegnil študij v slovenskem jeziku, ki je že zdaj podfinanciran. Iz navedenega razloga bi bilo pomembno, da bi zakonodajalec tovrstne manevre izrecno onemogočil.
Drug, še pomembnejši ukrep za okrepitev slovenščine kot učnega jezika pa bi bila uvedba intenzivnih jezikovnih tečajev, s katerimi bi tujcem omogočili študij v slovenskem jeziku. Dober zgled je na dosegu roke. Avstrija denimo potencialnim študentom, ki ne znajo nemško, že leta omogoča, da se s pomočjo dostopnih intenzivnih jezikovnih tečajev jezikovno in kulturno učinkovito pripravijo na študij v nemškem jeziku – ni treba posebej poudarjati, da je to možnost izkoristilo že veliko slovenskih študentov. Starejši se bodo ob tem spomnili, da so še v času nekdanje države številni študenti tudi iz jezikovno eksotičnih neuvrščenih držav študij uspešno zaključili v slovenščini, kar potrjuje, da še zdaleč ne gre za utopijo.
S podporo sistematičnemu učenju slovenščine za tuje študente bi storili bistveno več kot z nepotrebnim in neupravičenim demoniziranjem angleščine
