Mlada režiserja Tin Grabnar in Hana Vodeb sta starost ter staranje postavila v središče svojega gledališkega premisleka in ustvarila predstavo, ki nosi močno sporočilnost, še posebej če jo gledamo s srcem. V njej nastopa sedem upokojencev, ki po večini niso imeli odrskih izkušenj, a so se iz zanimanja odzvali povabilu mladih ustvarjalcev in skozi proces priprave avtorskih besedil v predstavi razkrili svoje intimne poglede na staranje.
Kako sta se gledališki režiser in sociologinja znašla skupaj v umetniškem projektu s starostniki?
Hana: V gledališču so me povezali s Tinom, ker sem se kot sociologinja in raziskovalka že veliko ukvarjala z domovi upokojencev. Starostnikom sem brala zgodbe, opravljala standardizirane raziskave in snemala umetniške video posnetke. Tin se je želel ukvarjati s starostniki in starostjo ter v domovih za starejše organizirati umetniško-terapevtske delavnice. V procesu priprave na projekt je obiskoval devet domov po Sloveniji in v tem času sva se veliko pogovarjala ter na ta načina odkrila, da naju druži enak pogled na ustvarjanje predstave.
Tin: Vsak od naju je k temi pristopil s svojim pogledom in vizijo, ki so se lepo združili. Najino sodelovanje se je izkazalo za zelo konstruktvno in veliko sva se naučila drug od drugega. Staranje se nam je zdela relevantna tema za gledališko obravnavo, ker oder vidimo kot prostor, kjer se lahko odpirajo neke pereče in relevantne družbene teme. S to predstavo smo želeli pogledali na starost z družbenega vidika in hkrati prikazati intimno doživljanje tretjega življenjskega obdobja skozi lastne izkušnje nastopajočih. Naša družba veliko pozornosti namenja položaju mladih in polaga prihodnost pretežno na njihova pleča, kar je sicer krasno. Vendar po drugi strani pozabljamo na vse številčnejšo generacijo starostnikov, ki so zaznamovani s tem, da so potisnjeni ob rob.