Spoštljiv vpogled v skrivnosti življenja

Retrospektivna razstava fotografij Stojana Kerblerja v Umetnostni galeriji Maribor, avtorsko prenesena iz Moderne galerije, pomeni simbolno vrnitev mojstra v Maribor. Povezan je s tem mestom. Bil je član tukajšnjega Fotokluba, ki je bil eden najbolj prodornih v tedanji Jugoslaviji in je oral ledino v modernistični fotografiji. Pridružil se mu je leta 1965. Za Kerblerja je bil pomembna šola, tudi prvo temnico je imel tukaj. Kot se je mariborskega obdobja spominjal mojster Kerbler, so fotografije iz fotokluba nekomercialno pošiljali preko carinske pošte po vsem svetu. Letno so pošiljali fotografije na 120 razstav, hkrati pa vse, kar so posneli, ocenili med sabo. Ivan Dvoršak in Zmago Jeraj sta bila najdragocenejša ocenjevalca, pa tudi drugi. Na začetku so tudi tehnično svetovali pa kompozicijsko, določali so izrez. Jeraj je bil eno leto študijsko v Angliji, mnoge ideje je posredoval od tam. Tudi ideja za fotografijo Mariborskega kroga se mu je porodila za enkratno razstavo leta 1971. Duhovni oče je bil nedvomno Jeraj, zmeraj rad pove Kerbler. Na prvi razstavi petnajstih avtorji sploh niso bili podpisani. Razstava se je večkrat ponovila - v Murski Soboti, Kopru, Kranju, na Poljskem. Leta 1973 so pripravili še razstavo Mariborska fotografija, razstavljali so po tovarniških halah. V celotnem jugoslovanskem prostoru je Mariborski krog zelo odmeval.

Slikal tisto, kar je sam hotel

Lanski 80-letni jubilant, ki je doživel največjo domačo retrospektivo 60-letnega opusa v osrednji nacionalni ustanovi sodobne umetnosti Moderni galeriji v Ljubljani, je večkrat povedal, da je njegova fotografija takšna, kot je, ker je slikal tisto, kar je sam hotel, in takrat, ko je sam hotel. Tudi ob mariborski razstavi je dejal, da je bilo vedno vse odvisno od njega. "V bistvu sem fotograf domačega dvorišča. Začel sem na svoji Ptujski Gori na domačem dvorišču. Ptuj, Haloze, Dravsko polje so kraji mojih fotografij," je dejal v lanskem intervjuju za našo sobotno prilogo. "V Haloze sem se odpravil s širokokotnim objektivom. Ena mojih redkih zavestnih odločitev je bila, da nisem hotel iskati v Halozah ekscesov, ekstremov, le revščine, ampak sem hotel življenje slikati takšno, kot je. Haloze so bile tedaj v mrtvem rokavu, tam se je življenje ustavilo. Deset let kasneje pa se je začelo temeljito spreminjati in danes ni več nobene razlike med mestom in vasjo. Vse je enako, pisane hiše, veliki avti ..."
Mariborska predstavitev se začne s fotografijami s konca 50-ih let, ki so nastale v Kerblerjevem študijskem obdobju. Živel je med Ptujsko Goro in Ljubljano in fotografije so nastajale v obeh okoljih. Ko si je kupil prvi avto 1972., so se začele njegove fotografske ekspedicije v Haloze. Ker je bil eden izmed njih in je znal njihovo narečje, so ga Haložani sprejeli za svojega. Od tod izvirata pristnost in bližina. Ni bil človek s fotoaparatom, ki bi iskal prizore. Ni delali kot Henri Cartier Bresson, ki je iskal eksotiko po svetu. "Haložani so se z mano družili, se pogovarjali. Tudi način dela pri širokem kotu je tak, da pristopiš k človeku in se z njim lahko pogovarjaš. Mnogi so me poznali tudi preko mojih staršev učiteljev, ki so Haložane učili na Ptujski Gori. Veliko mojih slik je bilo objavljenih vsak teden v ptujskem Tedniku. Ta časopis so imela vsa naša gospodinjstva. Vsa kmečka opravila sem poznal. Nikoli si nobena od Haložank ni popravila frizure ali menjala delovnega predpasnika za čistega, takmašnega, ko sem jo slikal. Na kraju samem so vsi nastali, taki, kot so. To dokazuje tudi črni rob mojih fotografij. Nikoli nisem posegal v negative, razen pri tonskih slikah."
Kot pravi kustosinja Kerblerjeve retrospektive Lara Štrumej, predstavljajo jedro mojstrovega opusa Portreti s ptujskih ulic, Haložani in Koline. Tako celovitega mojstrovega opusa, kot ga je prinesla ljubljanska retrospektiva in zdaj na manjšem prostoru tudi mariborska, doslej še nismo videli. Kerbler je Haložane dojemal kot nosilce žive oziroma nesnovne dediščine svojega okolja. V njih je videl varuhe bogatega izročila svojega prostora, njihovo sobivanje z zemljo in živino pa je imel za srečno. Opozarja na dialoško prepletenost umetnika z njegovim domačim okoljem, rodno Ptujsko Goro - Halozami, Ptujem, pa tudi študijska leta v Ljubljani so bila za formacijo umetnika ključna. Kot priznava, je bil zanj v študentskih časih najbolj navdihujoč katalog The Family of Man - Družina človeštva, s fotografijami zvečine fotografov agencije Magnum. Gledal je samo dokumentarne filme in v sebi premleval ogromne količine odličnih fotografij, ki so mu pomagale, da je lažje videl.

V popolnosti fotografsko predstavljena pokrajina

Umetnostna zgodovinarka Stanka Gačnik, ptujska kustosinja, je ob lanski razstavi v Miheličevi galeriji na Ptuju zapisala: "Kerbler ima prav poseben in samosvoj občutek za ljudi. Približa se jim spoštljivo, nemoteče, zaupljivo in ljudje ga sprejmejo in se mu predajo. Njihove zgodbe pripoveduje in pred nas postavi že minuli skupni svet, ki nas ne pusti ravnodušnih. Mojster nas nagovarja s svojim subtilnim občutkom za človeka in pogledom skozi objektiv prek pogledov svojih portretirancev, v katerih so skrite vse skrivnosti življenja, ki jih besede nikoli ne dosežejo."
Umetnostna zgodovinarka Marjeta Ciglenečki, pretanjena poznavalka mojstrovega opusa, pa je o ciklu Haložani zapisala: "Kerbler je dokumentarno izčrpno in človeško toplo predstavil košček skorajda pozabljenega sveta na vzhodu Slovenije. Nobena druga pokrajina ni tako v popolnosti fotografsko predstavljena kot prav Haloze. Kerblerjev namen je bil fotografirati Haložane takšne, kot so v resnici. Iskal jih je ob delavnikih in prazničnih dneh, sklepal prijateljstva in spremljal odraščanje Galunove dece v Stopercah. Haložane je spoznal za srečne, čeprav vsaka od upodobitev pripoveduje tudi o njihovih stiskah, negotovi usodi in trpki otožnosti." V Haloze je Kerbler zahajal več kot deset let in cikel je dobil epske razsežnosti, nastala je prava saga o življenju Haložanov vseh generacij.

Zbrani okoli mrtvega prašiča

O ciklu Koline, katerega prva fotografija je nastala 1973., mojster pravi, da jih dolgo ni razstavljal. Kakih 60 jih je poslikal, ne le v Halozah, tudi na Dravskem polju. Prvič jih ni razstavil najprej na Ptuju, kot vse druge svoje cikle, ampak v Mariboru. "Običaj kolin, kot sem ga jaz slikal, je izginil, ker je tehnologija druga. Hladilne skrinje so marsikaj spremenile, tudi v klavnico že vodijo klat. Tista moja fotografija, ko so Haložani v sobi okoli mrtvega prašiča kot v krogu življenja, je dvignila največ prahu. Svinja je pripomogla, da so preživeli leto," pojasnjuje mojster. Po letu 1990 se Kerblerjeva pripoved o Haložanih sklene.
Cikel Tovarniška fotografija je nastal v njegovi fabriki Tovarni glinice in aluminija, kjer je bil zaposlen od leta 1965 do leta 2000. V jeseni svojega življenja pa se je Kerbler odvrnil od človeka in javnost presenetil s fotografijami brez ljudi - cikel Dvorišča je nekonvencionalna zbirka portretov, tokrat ne Haložanov, ampak urbanih enot ptujskega mesta. S fotoaparatom Hasselblad jih je slikal v poznem jesenskem in zimskem času. Fotografije je naslovil z imeni ulic in so svojevrsten vodnik po Ptuju. Zenovska harmonija detajlov je na teh slikah v kvadratnem formatu. Kerbler je postal pričevalec minljivosti. Minljivost je tudi naslov ene od fotografij, ki razstavo, ta cikel podob v nastajanju, zaključuje.
Mojster je pomagal pri vseh fazah nastajanja razstave od začetka do konca, tudi mariborske. Maribor se je končno poklonil svojemu umetniku.