Poljudnoznanstveni filmi so po prelomu stoletja začeli dobivati nekoliko drugačen značaj. Če je nekoč ta žanr tešil človekov instinkt za opazovanje nepoznanih kotičkov sveta in tamkajšnjih živali, pa imajo tovrstni projekti danes izrazit naravovarstveni pridih. In ne samo to, prav po zaslugi ozaveščanja o ohranjanju narave se ti filmi zdaj redno uvrščajo v programe največjih svetovnih festivalov, ob bok mnogo odmevnejšim igranim filmom.
Eden izmed takšnih projektov je bil v zadnjem času tudi dokumentarni film Snežni leopard (La panthère des neiges), ki so ga premierno prikazali na lanskem filmskem festivalu v Cannesu. Film spremlja pot dveh možakarjev, priznanega fotografa Vincenta Munierja, in pisatelja Sylvaina Tessona, ko se odpravita v Tibet na nekajtedenski projekt iskanja snežnega leoparda. Omenjena žival ne samo, da velja za eno najredkejših vrst divjih mačk, temveč tudi za eno najbolj sramežljivih, zaradi česar jo je izredno težko ujeti v fotografski objektiv.
Snežni panter je film, ki v gledalcu vzbudi čut za cenjenje krhkega odnosa med živimi bitji in njihovim naravnim okoljem
Munier je na pot povabil tudi režiserko Marie Amiguet, ki je posnela dogajanje v filmu, katerega snemanje je imelo svojo specifiko. "Šli smo v vzhodni Tibet, na plato s povprečno nadmorsko višino 4500 metrov, z vrhovi, ki segajo do višine 6000 metrov," je režiserka povedala ob predstavitvi filma. "Pokrajina je tam zelo suha in pusta. Prostranstva se raztezajo do obzorja, kakor daleč lahko vidi oko."
Čeprav je režiserka s svojim asistentom Léom-Paulom Jacquotom večino gradiva v filmu posnela v dveh tritedenskih bivanjih v Tibetu, pa je kar nekaj gradiva posnel fotograf Munier sam, saj to območje obiskuje in snema že od leta 2011. Glede na redkost snežnega panterja si je ekipa dejansko zadala izredno težavno nalogo. Kot vidimo v filmu, se je morala ekipa zliti z naravo, če je želela imeti vsaj majhne možnosti, da bi opazila to razvpito skrito živalsko vrsto. Sledili so dolgi dnevi čakanja, v katerih se je začel spreminjati sam pojem časa. Vse to seveda v sila težkih vremenskih razmerah. "Februarja je tam povprečna temperatura -18 °C, zjutraj celo -25 °C," je povedala režiserka. "Neke noči smo spali v šotoru na višini 4800 metrov in je termometer kazal -35 °C, to pa samo zato, ker je to najnižja temperatura, do katere je lahko meril!" Delo z občutljivo filmsko opremo je bilo zato izredno težavno, pri čemer je bilo treba veliko pozornosti nameniti toplim rokam in še posebej ohranjanju delovne temperature tehnične opreme.
Rezultat je bil na koncu vreden truda. Snežni panter je film, ki v gledalcu vzbudi čut za cenjenje krhkega odnosa med živimi bitji in njihovim naravnim okoljem. Film slednje v veliki meri doseže s spretno montažo, ki temelji na daljših, opazovalnih posnetkih neizprosnega tibetanskega okolja in tamkajšnjih živali, čustven angažma pa v prvi vrsti zagotovi izvrstna meditativna glasba, za katero sta poskrbela dolgoletna sodelavca Warren Ellis in Nick Cave. Pravzaprav je glasba iz filma Snežni panter, ki je ob koncu minulega leta izšla na nosilcih zvoka, že sama po sebi vredna poslušanja kot samostojen album teh legendarnih glasbenikov.
