Slabo gospodarjenje s kulturno dediščino: Zakaj čakamo, da objekti začnejo propadati?

Dvorišče, ki bi sicer samevalo, delavci Muzeja norosti napolnjujejo s programom.
Dvorišče, ki bi sicer samevalo, delavci Muzeja norosti napolnjujejo s programom.
Andrej Petelinšek
Datum 23. junij 2023 06:00
Čas branja 6 min
Muzej norosti na gradu Cmurek deluje že natanko deset let. Že od pričetka delovanja muzeja so entuziastični posamezniki skušali v skladu s sodobnimi smernicami in zakonodajo, ki nas zavezuje, da za dediščino skrbimo, to poslanstvo uresničevati. Vrednost gradu je v prvi vrsti torej prepoznala civilna družba s prostovoljci in krajani. Pričakovali bi, da bo njihovo delovanje - četudi morda z nekolikšnim zamikom! - oči odprlo tudi pristojnim institucijam. To se po desetletju še ni zgodilo.

Zakaj za kulturno dediščino na obrobju države ni denarja?

Kdo je odgovoren? 

Kakšne nevarnosti pretijo dediščini, ki ni deležna sistemskega vlaganja, se pa v njej odvijajo programi? 
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.
Varna prijava

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.
Se strinjate, da vse nepokopane žrtve povojnih pobojev dobijo grob na ljubljanskem pokopališču Žale?
Da, Ljubljana je najbolj logična izbira, tam je tudi spomenik žrtvam vseh vojn.
28%
330 glasov
Pokop je civilizacijska dolžnost, lokacija je drugotnega pomena.
22%
257 glasov
Smiselno jih je pokopati blizu krajev prikritih grobišč oziroma kostnic.
19%
221 glasov
Ne, zakaj pa?
22%
261 glasov
Ne vem, ne razmišljam o tem.
9%
112 glasov
Skupaj glasov: 1181