Med tritedensko rezidenco ruskega umetnika Olega Kulika v Mariboru bo v ponedeljek, 22. julija, v prostorih Kibla Portala (Valvasorjeva 40) izvedena delavnica/performans z naslovom Rusija vsak dan. Delavnica se bo dogajala med 10. in 17. uro in je koncipirana kot ustvarjalno druženje z umetnikom. Udeleženci bodo izdelovali konkretno participatorno skulpturo, ki bo premierno predstavljena na odprtju Kulikove pregledne razstave v Portalu v petek, 9. avgusta. Na delavnico se ni treba prijaviti, odprta je za "vse".
"Kaj je Rusija danes, včeraj in jutri - imperij ali demokracija, agresor ali branik duha, dom 'prvotnih ljudi' ali zbor posameznih osamljencev in osamljenk, velesila ali provinca zunaj poti?" se ob retrospektivi, ki bo na ogled 15 dni, do 24. avgusta, sprašuje Kulik. Nova retrospektiva je nova priložnost za revizijo mitov o Rusiji in nova priložnost za interpretacijo umetnikovih preteklih del. Historiat njegovih faz in premen je precej znan tudi slovenskim spremljevalcem sodobnih umetniških praks. Leta 1961 v Kijevu rojeni ruski umetnik je, kot sam pravi, prišel v Moskvo kot izdelovalec majhnih figur iz stekla, "ki niso zanimale nikogar. Potem pa sem postal performer." V začetku devetdesetih let je bil kurator v moskovski galeriji Regina, z nekonvencionalnimi razstavami in pristopi je hitro vzbudil pozornost javnosti. Prav razvpit pa je postal leta 1996, ko je "ugriznil obiskovalca" na razstavi Interpol v Stockholmu. Performans Bel človek, črn pes je izvedel tudi v Ljubljani, leta 1998 v okviru mednarodnega festivala performansa Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz, ki je potekal v Galeriji Kapelica. Kulikovi artefakti so tudi del zbirke Moderne galerije.
Performans je, ko resničnost začne delovati tako, kot sicer ne bi nikoli
Zakaj sem ugriznil človeka?
"Prizadet sem, da niti absolutna jasnost mojega performansa Pesjak (v sklopu razstave Interpol) dela ni zmogla ubraniti pred napačno interpretacijo. Zakaj sem bil na vseh štirih? Zakaj sem postal pes?
Pri tem, da sem se spustil na roke in kolena, gre za zavesten izpad iz človeškega horizonta, kar je povezano z občutkom konca antropocentrizma, s krizo ne le sodobne umetnosti, ampak tudi sodobne kulture nasploh. Njeno semiotično prezasičenost čutim kot svojo lastno tragedijo, to je prekomerno rafiniran kulturni jezik, ki privede do nesporazumov, odtujevanja in vzajemne iritacije med ljudmi.
Mislil sem, da se ti procesi v Rusiji občutijo bolj kot kjerkoli drugje. Mislil sem, da smo drugačni in da je razlog za to v nas samih, v večnih ambicijah kulturne velesile v razmerah nesolventnih dejanskih kulturnih dogodkov. V Moskvi sem postal pes, tam sem renčal in izkazoval pasjo vdanost umetnikovim ambicijam. Umetnikove izkušnje nisem nameraval izvoziti brez jezika ven iz moskovskega konteksta. A ko sem spoznaval zahodni kontekst, sem ugotovil, da je moj program primeren za uporabo tudi tam.
Umetnost kot dodatek supermarketu se mi zdi slepa ulica. Zame se beseda 'človek' ni več povezovala s pojmi 'živ', 'čuteč' in 'razumevajoč', ampak so se začele ponujati asociacije kot 'zlagan' in 'nevaren'. Začel sem iskati kakšno osnovo zunaj človeka ..."
(Odlomek iz odprtega pisma Olega Kulika, napisanega marca 1996, vir: MG + MSUM)
