Melita Forstnerič Hajnšek
S predstavniki Zavoda za kulturno dediščino iz Maribora - restavratorjem mag. Binetom Kovačičem, konservatorko Alenko Zupan in umetnostno zgodovinarko dr. Simono Kostajnšek Brglez - ter lastnico lokala Melito Točaj ter Janezom Jemcem, ki je javno opozoril na slab odnos do dediščine akademskega slikarja Janeza Vidica v mariborskem javnem prostoru, smo se dobili ob zakriti Vidičevi stenski sliki v Gosposki ulici 23, v lokalu, ki je bil nekoč v lasti propadle Probanke, še prej pa trgovine z otroško obutvijo Košuta. Prav ta prvi lastnik je pri Vidicu konec petdesetih let naročil poslikavo sten v poslovalnici z otroško obutvijo, končana je bila leta 1969. Nastala je obsežna, sijajna stenska slika, katere fragment zgornjega dela valovito moli iz zazidane krožne opečne bele obloge. Skupna površina poslikave meri blizu 25 kvadratnih metrov.
Kaj pravi nova lastnica
Nova lastnica tega prostora - leto in pol - je Melita Točaj, ki pravi, ko se dobimo na kraju samem, da je Vidica treba restavrirati. "Kolikor bo restavriran, bom poskrbela, da ne bo nikoli več uničen, dokler bo lokal v mojih rokah," pravi lastnica, ki upa na širšo akcijo.
Janez Jemec je na družabnem omrežju objavil fotografijo poslikave s samokolnico in drugim orodjem v ospredju zakrite Vidičeve umetnine. In tako ponovno spomnil na zapuščeno, razvrednoteno dediščino velikega slovenskega umetnika, ki je po Mariboru zapustil na desetine stenskih slik na javnih mestih. Mnoge so izginile ali so prekrite, razvrednotene, kot tista v nekdanji Mestni hranilnici, danes trgovini Spar, pod katero danes prodajajo solato.
Dr. Simona Kostajnšek Brglez je v reviji Umetnostna kritika leta 2015 raziskala brisanje likovne zapuščine akademskega slikarja Janeza Vidica v Mariboru. In med drugim tudi poslikavo z velikimi ptiči iz Gosposke. V arhivu Umetnostne galerije Maribor to delo - kar je nenavadno - ni evidentirano. Dokumentacijo o njej pa, kot pravi umetnostna zgodovinarka, pogrešamo tudi v avtorjevi zapuščini in na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Podatki o delu za zdaj niso v razvidu niti v Pokrajinskem arhivu Maribor, omenjeno pa ni bilo tudi nikjer v literaturi. Čeprav je bila poslikava na javnem mestu, je do leta 2015 v strokovnih krogih ostala neopažena.
Arhitekt je bil v stiku z Vidicem
Ko smo iskali arhitekta nekdanje Probanke, smo prišli do Iztoka Voduška. Povedal, nam je, da je bil pri prekrivanju poslikave avtor Janez Vidic zraven in jo je dovolil. Menda je bil spodnji del uničen, zato so se odločili za nenavadno prekritje, ki pa je vendarle ohranilo prvotno poslikavo pod opečnatim ometom. Nenavaden poseg, trdi arhitekt, je nastal z vednostjo in privoljenjem avtorja. "Vidica sem poznal osebno," pravi Vodušek, "moj mentor, arhitekt Branko Kocmut, pa je bil njegov tesni dolgoletni prijatelj." Več o posegu izpred dveh desetletij nam bo sporočil, kot je obljubil, prihodnji teden.
Strokovna akcija pro bono
Restavrator, konservator z Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Maribora Bine Kovačič ima osebno afiniteto do Janeza Vidica. Je generacija, ki ga je hodila občudovat v mladih letih. Poznal ga je tudi preko dr. Sergeja Vrišerja, umetnostnega zgodovinarja in muzealca, Vidičevega prijatelja. Vidičevo slikarstvo je bilo kot akademska naiva, pravi. Bil je mojster risbe, slik na steklo, sgrafita, praskank.
Kaj pravi UGM
Direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Kolar Sluga o primeru Vidic pravi: "Načeloma za nepremično dediščino skrbi ZVKDS, mi, muzeji pa za premično – kot določa zakon. Na področje nepremične dediščine smo posegli s Formo vivo, ker ZVKDS ne počne ničesar v smeri promocije tovrstne dediščine in smo naredili javno dostopne sezname in programe, kolesarjenja - ki popularizirajo dediščino in so podpora raziskovalcem in širši javnosti. V dogovoru z MOM smo se usmerili v primere javno dostopnih spomenikov – to financira MOM v okviru izvajanja javne službe. Letos imamo v načrtu popisati murale in stenske poslikave, ker ugotavljamo, da je treba odpreti debato na to temo. Problem je sicer velik, saj do zasebne lastnine ne moremo oziroma je dobra volja posameznikov; tega ne omogoča noben zakon. Če gre za zaščito in ohranitev dediščine, bi bilo smiselno, da stopimo vsi skupaj. Nekoč se je na veliko postavljalo sgrafite in stenske slikarije, sedaj nove uporabnike motijo. Uveljavila se je tradicija prekrivanja stenskih slikarij na način, da se jih ne uniči, temveč se pred njih postavi novo steno."
Kravji pastirji in umetnost
Arhitekt, ki je obnavljal Probanko v Gosposki, je naredil slabo in koristno reč hkrati, saj se je očitno zavedal, da ne sme čisto uničiti Vidičeve umetnine. Bine Kovačič pravi: "V prejšnjem, tako zvanem totalitarnem režimu, smo imeli take umetniške akcije, po katerih je ostala neverjetno bogata umetniška dediščina na različnih koncih mesta. Predstavljajmo si danes kapitalista, ki bi naročil tako likovno delo pri umetniku, kot je denimo nekoč Košuta naročila Vidičevo poslikavo v svojem lokalu otroške obutve. Če pogledamo, kaj se je ohranilo v federalnih zbirnih centrih po drugi svetovni vojni. Kravji pastirji, ki so prišli na oblast, so si izbrali najboljše umetniške komade, pa naj so bile slike, pohištvo ali tepihi. Ne znam si danes predstavljati novodobnega oblastnika, da bi kupil umetniško sliko. Kolo avtomobila lahko stane 10 tisoč evrov, umetnin pa ne kupuje nihče."
Vidičeva praskanka s ptiči je verjetno največja Vidičeva v Mariboru. Tista na Ekonomsko-poslovni fakulteti, ki je strokovno korektno restavrirana, je manjša, tudi tista v Mladinski knjigi, sgrafito z motivom mesta z obzidjem. Ti dve stenski sliki sta se ohranili do danes. Še ena Vidičeva poslikava - freska je bila v Vinagu, a o njej ni več sledu, prav tako ne o slikah v nekdanji lekarni na Gosposki.
Kot smo se angažirali za "Jančarjevo trafiko" na Trgu revolucije, bi bilo prav, da se kulturna javnost v mestu zavzame tudi za ohranjanje dragocene Vidičeve dediščine po Gosposki ulici in drugod. In če so pripravljeni nekateri voluntersko sodelovati pri tem, potem bi se bilo res prav širše angažirati za ohranitev in pravo prezentacijo dela, ki je unikatno in vredno, da žlahtno tradicijo plemenitimo in negujemo naprej.
