Po revoluciji leta 1789 je v Franciji zavel veter velikih sprememb in eno izmed področij, na katerih so se stvari začele hitro spreminjati, je bilo polje obravnave norosti. Stari režim Ludvika XVI. je bolnike z duševnimi motnjami zapiral skupaj s prostitutkami, brezdomci in drugimi devianti v tako imenovane špitale, ki niso bili zdravstvena institucija, temveč ustanova za pridržanje. Drugače rečeno: umske bolnike so skupaj z družbenimi izobčenci zapirali v neke vrste zapore.
Po revoluciji so francoske oblasti pod strokovnim vodstvom dr. Philippa Pinela (1745-1826) poskrbele za razvoj na tem področju in so začele pristojnost za obravnavo norosti prenašati na področje medicine. S tem so se začele vzpostavljati nove ustanove za skrb tovrstnih bolnikov, z razvojem vednosti o tej veji medicine pa se je na koncu opazno izboljšal tudi status duševnih bolnikov v družbi nasploh. Vse to je leta 1838 privedlo do sprejetja prvega zakona, po katerem je bila ta kategorija bolnikov upravičena do oskrbe in nege. Kot zapiše Karel Bleiweis v eseju Blazinice (1878), je Pinel z veliko požrtvovalnostjo "smel blaznim odvzeti verige" ter je kot prvi poskušal problem blaznih rešiti "le z lepo besedo in s pripomočjo primernih zdravil". Skratka, šlo je za premik naprej in za vzpostavitev temeljev današnje obravnave duševnih bolnikov.
Znanost je koristila ekonomiji in politiki
Pa je ta slika res tako neomadeževana in pozitivna? Francoski sociolog Robert Castel (1933-2013) se v knjigi Psihiatrični red: Zlata doba alienizma odkrito vpraša, ali lahko res govorimo o "odstranjevanju verig", kot se je izrazil Bleiweis v svojem eseju. Castel na več kot 300 straneh študije dokaže, da je v resnici šlo bolj za preobrazbo kot pa za polnovredno osvoboditev. Bogdan Lešnik v spremni besedi opozori, da so se v institucijah za blazneže praktično vse do danes "obdržale prakse ločevanja in zapiranja, katerih zasnova je totalitarna". V prvi vrsti je šlo za to, da se je s tem legalizirala nova oblika zapiranja, v kateri je medicina pridobila legitimnost in moč za njeno izvajanje.
Prepričljiv prikaz, kako se oblast udejanja na področjih, kjer se ukrepi na prvi pogled predstavljajo kot nevprašljivi in absolutni
Lešnik opozarja, da je treba prenos pristojnosti na institucijo medicine umestiti v obdobje razsvetljenstva, v katerem je znanost opazno koristila tako ekonomskemu kot političnemu redu. Konec koncev gre za dobo znanstvenega utemeljevanja in ustvarjanja razlik med rasami, morfologijami, etnijami. Lešnik zapiše, da so se takrat vsi odkloni od sprejemljivega družbenega reda pojmovali kot bolezen, sem pa denimo spadata tudi homoseksualnost in neposlušnost. Kot zapiše Castel, blaznost številčno še zdaleč ni bila tako pereč problem kot denimo revščina, a je bila prav ta tista, ki je venomer begala in motila družbo, še posebej v času, ko medicina še ni bila dorasla, da bi povsem razvozlala njene vzroke. Ravno zato je paradoksalno, da se oblast s takšno zavzetostjo ni spravila tudi nad revščino, in razlog je na dlani. "Revščina se dobro vključuje v novi red: je nujni produkt svobodnega trga in koristna, saj prav revščina (ali grožnja z njo) motivira za vstop v mezdni režim, v izkoriščevalsko razmerje," doda Lešnik.
Poklon Foucaultu
V knjigi so vseskozi prisotne jasne vzporednice s konceptualnim aparatom Michela Foucaulta, a Castel podobnosti ne zanika, ravno nasprotno. "Bralec bo opazil, koliko ta študija dolguje delu Michela Foucaulta," zapiše že v samem začetku, s čimer jasno izrazi svoj poklon velikemu avtorju. Kot njegova klasična Zgodovina norosti v času klasicizma (1961) tudi Castelova knjiga s svojo kritično analizo institucije medicine ponudi marsikatero razodetje, ki ga je mogoče povezati z dogajanjem v zadnjih dveh letih, ko je bila znanost zaradi epidemije že tako pod drobnogledom javnosti.
Na srečo je knjiga Psihiatrični red preveč kompleksna in zgoščena, da bi si jo kakšno politično ali drugo gibanje s simplističnimi razlagami vzelo za svojo, kot se je to v zadnjih tednih zgodilo s knjigo Petra Stankovića. Psihiatrični red na slovenski knjižni trg predvsem prinaša študijo, ki služi kot dodatek opusu Michela Foucaulta s še enim prepričljivim prikazom, kako se dispozitiv oblasti udejanja na področjih, kjer se ukrepi na prvi pogled predstavljajo kot nevprašljivi in absolutni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
