Kultura

(RECENZIJA KNJIGE) Buffalo Bill, izvirni celebrity, ki je genocid spremenil v bitko

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Prevedla Suzana Koncut, spremno besedo napisala Magdalena Germek, založba *cf., Ljubljana, 2022
Založba *cf.

Zgodbe o Divjem zahodu zahodnjake razburjajo že desetletja. Ko nas povlečejo vase, s seboj - pa četudi na nezavedni ravni - prinesejo občutek nadvlade, moči. Še danes uživamo v ameriških vesternih in se naslanjamo ob "uspehih" naših prednikov. Še huje pa je, da zgodbe o Divjem zahodu vcepljajo misel, da je tisti, ki je to "divjino" osvojil, moralni rešitelj. Da se mora "divje" umiriti z belo roko, je kolonizatorska filozofija, ki traja. Danes se v Afriki in Aziji pospešeno realizira tudi s tem, da zahodnjaki tja prenašamo svojo umazano industrijo in s tem "rešujemo" delovna mesta. Belec rešuje, čeprav ga nihče ne prosi. To počne že neskončno dolgo.

Občutek mogočnosti, ki ga je beli človek imel ob koloniziranju, se je zelo učinkovito prevesil v šovbiznis in se tam utrjeval. Buffalo Bill Cody je bil mož, ki je s svojim potujočim spektaklom Wild West Show Divjemu zahodu pravzaprav nadel to ime. Predstava je doživela mednarodno prepoznavnost in ustvarila trajno podobo ameriškega zahoda, Billa pa naredila za prvega ameriškega "celebrity". Zgodbena linija Wild West Showa je prav boleče preprosta: na odru so drug na drugega streljali Indijanci in predstavniki ameriške vojske, v tem boju pa se je za junaka izkazal Bill. Indijanci so bili, jasno, "bad guy".

Stvaritelj in glavni junak predstave Buffalo Bill je s svojim potujočim gledališčem potoval na vse konce Amerike, v Pariz, London in vse do Koloseja, kjer je prosil za dovoljenje, da bi v njem uprizoril svojo predstavo. Zavrnili so ga. Ironija? Kolosej ni bil dovolj velik, da bi vanj spravili vse gledalce, ki so šov želeli videti. V 20 letih ga je videlo 60 milijonov ljudi! Francoski pisatelj Éric Vuillard (1968) v delu Žalost zemlje: Zgodba o Buffalu Billu Codyju, zanimivi in jasni pripovedi, oriše, kako se je skozi spektakel oblikoval junaški mit osvajanja. Knjigo je za založbo *cf. odlično prevedla Suzana Koncut. Vprašanje je, zakaj je imelo nekaj tako bedasto preprostega, kot je bilo Billovo izmišljeno junaštvo, tako veliko težo, in zakaj so še danes vplivne najbolj poenostavljene zgodbe. Ali kot zapiše Vuillard: "Kar je najbolj naivno, ima največji učinek, in kar je najneznatnejše, ima največji pomen."

Posmrtni ostanki poglavarja Samotnega volka so bili pri Ranjenem kolenu pokopani 105 let po njegovi smrti v Londonu. Zaradi pljučnice je umrl leta 1892 med nastopom na Wild West Showu.
Reuters

Kako prekleto prav ima. Samo poglejte resničnostne šove na televiziji in nato lestvice najbolj gledanega, najbolj priljubljenega in pogosto tudi najbolj vplivnega! Mogočno je tisto, kar je najbolj komercialno in do skrajnosti popreproščeno. Vseeno pa Kmetije in Wild West Showa ne gre primerjati. Buffalo Bill je s svojim gledališčem naredil tisto, kar se naši kmečki farsi pač ne more "posrečiti": moč predstave Wild West Show je bila navzočnost pravih Indijancev. Ljudje so nanje prihajali zaradi njih, čeprav se tega po večini niti niso zavedali. Indijance so prezirali, jih zaničevali, piše avtor v knjigi. "Brez Indijancev ni predstave, a občinstvo je tam zato, da jih sovraži." In da je predstava ohranjala svojo svežino in uspešnost, je moral idejni vodja (in režiser in glavna zvezda) Buffalo Bill venomer iskati nove in nove "zvezdnike". Načini rekrutacije so bili ... vprašljivi.

V Billovem spektaklu je bila ključnega pomena ločnica med njimi in nami, med slabim in dobrim, med divjakom in civilizacijo. Ja, civilizacijo, ki jo uteleša beli človek, kakopak. Srž uspeha je ležala v tem, da se je lahko gledalec do neke mere počutil kot rešitelj, kot junak oziroma vsaj kot pripadnik junaškega naroda, ki premaga rdečekožnega sovražnika (ta je na koncu vsake bitke Wild West Showa obležal mrtev). Ljudje so za te predstave žrtvovali zadnji kovanec, ki so ga premogli. Omrežil jih je spektakel, v katerem občinstvo zahteva življenje samo, življenje v celoti, divjost, ki nas "trešči pred nas same, oropa naših gotovosti in nas ožge. Ljudje so želeli v domišljiji prečkati Velike planjave, se prebiti skozi kanjone v Koloradu in spoznati življenje pionirjev," piše Vuillard. Buffalo Bill jim je to omogočil.

Pri Ranjenem kolenu (kraju, ki leži 25 kilometrov od mesteca Pine Ridge) je ameriška konjenica 2. januarja 1891 nad Indijanci izvedla genocid. Preživeli so redki, tista peščica pa je morala bežati in se skrivati. Ko je polk moril Indijance, se je Buffalo Bill ravno izkrcal v Ameriki, hitro po pokolu pa se je odpravil do Ranjenega kolena, od koder je odnesel artefakte pomorjenih. Bolje rečeno: kot kakšna kradljiva podlasica je nagrabil še zadnje ostanke plemena Lakota. Preživele pripadnike, ki so se prestrašeni potikali okrog kraja pokola, je vzel v službo. V svoj Show je po tem dodal nekaj novih točk, med drugim uprizoritev smrti poglavarja Sedečega bika z njegovim resničnim konjem in kolibo. Z nizom priredb in potvorb (neprijetnih) zgodovinskih dejstev je dejanski genocid nad Indijanci spremenil v dobiček, šov pa 'okronal' z avtentičnimi življenjskimi potrebščinami pomorjenih.

Ko je preživele vzel v službo, jim je verjetno rešil življenje, piše Vuillard. O reševanju, ki bi temeljijo na skrbi za drugega, lahko sicer le sanjamo. Če že, jih je rešil genocida, ki so ga zagrešili junaki iz njegove predstave. Širše gledano, je imelo reševanje dolgoročne posledice: iz Indijancev je naredil klovne, ali huje, spremenil jih je v spektakel, ob katerem si je občinstvo šepetalo: Naj umrejo, naj umrejo! Takrat še niso vedeli, da bodo vsi otroci zahodnega sveta v stoletjih, ki so prihajala, ob skakanju okrog ognja izvajali "indijanske krike". Tudi tleskanje po ustnicah "Uo! Uo! Uo!", to nečloveško tuljenje, je namreč izmišljotina Buffalo Bil- in ne slika stvarnosti.

Buffalo Bill je podobo Indijanca predelal za naše otroke. V njegovi zgodbi ni pobega iz rezervata in pokola, ampak bitka. Ti stereotipi in laži so se pozneje brez vsake kritične distance prenesli v vesterne. Éric Vuillard s svojo ostro pisavo po eni strani razkriva delovanje nastajajoče družbe spektakla in življenje Buffalo Billa, po drugi strani pa razgrajuje junaško legendo o nastanku ZDA, za katero se skriva pohlep. Uničenje ljudstva poteka po etapah, piše v knjigi, in vsaka je po svoje nedolžna za prejšnjo. Uničevanje še vedno trajajo, le da se današnji dogodki (napram preteklim) zdijo blagi.

Wild West Show je sčasoma vseeno postal staromodna šala. Kino ga je dokončno izrinil. Občinstvo vedno hoče nekaj drugega, ker takšno občinstvo pač je. "Civilizacija je postala nemogoča zlitina novosti in obžalovanj. In Buffalo Bill Cody - on, ki je uvedel novo obliko, množično razvedrilo - je gotovo prav zaradi tega še sam pristal v veliki zalogi njenih pozabljenih govoric. On, čigar obraz so nekaj časa nameravali vklesati v narodni spomenik ZDA, nato pa je iz te zamisli nastal Mount Rushmore," piše Vuillard. Zagnal je neizprosno komercialno kulturo, ki človeka povzdigne, nato pa nenadoma izpljune, dodaja.

Izpljunila je tudi Billa. Morda ga je izpljunila prepozno.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?