V mesecu, ko se prebuja pomlad, sta bila rojena oba - oče in hči, Janko in Alenka Glazer. Oba povezana s knjigami, z ustvarjanjem pesmi, s preučevanjem literature, oba urednika, neverjetno študiozna in natančna zapisovalca, oba velika intelektualca.
Vzgoja in talent sta izoblikovala karizmo Alenke Glazer. Z očetom je ostala tesno povezana tudi po njegovi smrti. S posebno toplino je pripovedovala o srečnem skupnem življenju in rada je prihajala v knjižnico, s katero je bil oče povezan skoraj 45 let. Z izrednim poznavanjem literature in knjižničarstva je Janko Glazer iz Študijske knjižnice ustvaril osrednji mariborski znanstveni zavod in mu ostal zvest do svoje smrti leta 1975.
Tudi njegova hči je bila redna obiskovalka in uporabnica današnje univerzitetne knjižnice. Veliko ur je prebila v domoznanski čitalnici, kjer je neumorno zbirala in preučevala gradivo za svoje raziskave, hkrati pa nam dala vedeti, da se med nami dobro počutil. Pomagala je tudi s številnimi pojasnili pri rokopisni zapuščini Janka Glazerja. Njene anotacije nam bodo pomagale razrešiti marsikatero dilemo.
Pomembno področje delovanja profesorice Alenke Glazer je bilo poučevanje na Pedagoški akademiji (od leta 1985 Pedagoški fakulteti) v Mariboru, kjer je od leta 1961 do upokojitve leta 1987 predavala novejšo slovensko književnost, za predmet mladinska književnost pa je izdelala tudi prvi slovenski študijski program. Z njenim odločnim zavzemanjem za enakovreden odnos do mladinske književnosti je povezano tudi njeno dolgoletno sodelovanje pri strokovni reviji Otrok in knjiga, ki jo od leta 1972 izdaja Mariborska knjižnica.
Že leta 1964 je v reviji Borec objavila izčrpen zapis o prvih pobudah in dogovorih za ustanovitev strokovne revije, ki bi nudila trdno osnovo za preučevanje mladinske književnosti in za njeno vrednotenje. Skrbno pripravljen in strokovno zelo premišljen koncept je nato pomagala uresničiti kot članica prvega uredniškega odbora. V uredništvu revije je formalno sodelovala polnih 38 let, neformalno pa vse do današnjih dni, saj je urednici v prijateljskih telefonskih pogovorih pogosto posredovala svoje mnenje o objavljenih prispevkih in mnoge dragocene pobude.
Kot sourednica revije Otrok in knjiga (1985-1989) je slovela po svoji razgledanosti, zahtevnosti, natančnosti in hkrati po zelo spoštljivem, spodbudnem odnosu do sodelavcev. V reviji Otrok in knjiga je sama objavila približno 40 različnih prispevkov. Nekateri njeni članki imajo antologijsko vrednost in so še danes pogosto citirani.
Ko se je z družino odločila, da pesnikovo knjižnico podari takšno, kot je bila doma v Rušah, Univerzitetni knjižnici Maribor, smo bili počaščeni, hkrati pa zavezani obljubi, da bosta knjižnica in z njo Glazer živela naprej. Morda se nekoč tudi dopolni z bogatim ustvarjalnim opusom profesorice Glazerjeve.
Odprtje Glazerjeve knjižnice v UKM smo povezali z datumom smrti Janka Glazerja, 2. februarjem, in s slovenskim kulturnim praznikom leta 2019. Šteje čez 4700 posameznih enot, avtentično opremo in pohištvo, umetniška dela ter bogastvo rokopisov in drugega dokumentarnega gradiva. Del gradiva sega onstran obdobja pesnikovega življenja in pripada prof. Alenki Glazer, saj je bilo pridobljeno po Glazerjevi smrti. Izjemno obsežen je delež slovenskih pesniških zbirk, knjig o umetnosti, prevodov tujih romanov, razprav, bibliografij posameznikov, izdaj z domoznanskimi vsebinami s poudarkom na Rušah in Pohorju.
Kaj vse bo odstrlo rokopisno gradivo, korespondenca in razmišljanja iz rokopisnega dela Glazerjeve knjižnice, bo skrbnikom in raziskovalcem pokazal čas.
Da jo je knjižnični prostor pomirjal in navdihoval, dokazuje tudi to, da je leta 2016 Maistrovo knjižnico v UKM izbrala za prostor intervjuja za dokumentarni film RTV Slovenije Spomini. Avtorju Janezu Lombergarju je zbrano pripovedovala o svoji življenjski zgodbi in zgodbi njene družine.
Zadnjič je javno nastopila prav na odprtju replike očetove knjižnice. Zadovoljstvo se je ob tem zarisalo na njenem obrazu. Ob njenih vnukih in pravnuku jo je z obiskom počastilo toliko ljudi.
Zavedala se je minljivosti in sprejemala jo je z občudovanja vredno samoumevnostjo. "Ne trati dni. Zgubi vsak lesk kovanec … In to občutje naj ostane živo," je zapisala in prebrala ob odprtju knjižnice kot priklic misli na očeta. Podobno bomo odslej večkrat v spomin priklicali njen spoštovanja vreden lik.
Sodelavci Univerzitetne knjižnice Maribor in Mariborske knjižnice
