Pred dnevi smo prebrali, da je predsednik države Borut Pahor podprl pobudo za postavitev spominskega znamenja prepovedanim in uničenim knjigam na Slovenskem. Šlo bi za spomenik knjigam, "ki so bile prepovedane, uničene ali niso izšle zaradi cenzure, dveh svetovnih vojn in treh totalitarnih političnih sistemov".
Po našem mnenju mora spomenik opominjati tudi na uničevanje slovenskih knjig od protireformacije do vzpostavljanja demokratičnega sistema. Ne sme namreč zamolčevati, da je bila takrat (v letih 1989 in 1990) po nekaterih ocenah v slovenskih knjižnicah in založbah uničena skoraj tretjina "neprimernega" knjižnega fonda in da je poosamosvojitvena politika do slovenske knjige samo nadaljevanje štartne vneme "demokratizacije" oziroma uveljavljanja novega enoumja v slovensko politiko. Predlagamo tudi, da bi temu glavnemu spomeniku dodali še prizidek. Namenjen bi bil knjigam, ki niso izšle v novejšem slovenskem neoliberalno kapitalističnem političnem sistemu kot žrtev finančne cenzure.
V tem času se je med drugim slovensko založništvo skrčilo na polovico. Propadlo je več založb. Število knjigarn usiha. Javna finančna podpora slovenski knjigi pada (nižanje sredstev javni agenciji za knjigo, padanje odkupa knjig v splošnih knjižnicah, kršenje standardov pri nakupih za šolske knjižnice). V času koronakrize so bile pri nas (za razliko od kulturnih držav) knjižnice in knjigarne zaprte, prodaje knjig v treh mesecih praktično ni bilo. Vlada je sprejela vrsto ukrepov za pomoč gospodarstvu (turizmu, vinarjem in tako dalje), ki jih bomo plačali vsi davkoplačevalci, knjigo je zanemarila. Ob rebalansu je znižala sredstva za kulturo.
To se ni zgodilo samo po sebi. To državo vodijo konkretni ljudje.
Zato bi na prizidku k spomeniku neizdanim knjigam v našem času morali primerno obeležiti predsednika države, predsednika vlade in kulturnega ministra, ki so na položajih v letu 2020.
Društvo Knjižna zadruga,
Slavko Pregl, predsednik
