Ekipa uprizoritve Ženske na oblasti je za izhodiščno besedilo vzela manj znano komedijo starogrškega komediografa Aristofana (okr. 445–385 pr. n. št.). Osnovni motiv komedijskega dogajanja je odločitev glavne junakinje Praksagore, ki težko prenaša "vse težave sveta, ki si vedno izbira slabe voditelje", zato sklene, da skupaj z drugimi v moške preoblečenimi Atenkami zasede parlament in z glasovanjem doseže, da bo oblast uradno predana ženskam, da bi popravile obupno stanje, saj je v državi vedno več revščine, neenakosti in krivic.

Zmes komedije in družbene razprave

Aristofanova izhodiščna ideja o ženskem prevzemu oblasti nikakor ni bila zamišljena revolucionarno, njena naloga je komična razprava o stanju v državi. Uprizoritev si zamišlja prelom s patriarhatom in preizprašuje, kaj bi pomenil ženski svet brez tradicionalnih hierarhij, ter raziskuje idejo egalitarne skupnosti, ki naj bi temeljila na odgovornosti posameznika in skupnem dobrem. Aristofanov ključni očitek je, da je človek v svoji naravi ultimativno sebično bitje, zato je popolnoma vseeno, kdo oblast prevzame. 

Aristofana pogosto opisujejo kot "učitelja demokracije", saj je bila njegova kritična komedijska ost uperjena v javno (politično) življenje polisa. Za razliko od kasnejših grških in rimskih komediografov, ki so se posvečali portretiranju človeških značajev in medosebnih odnosov, se je Aristofan osredotočal na javne kolektivne teme (politične, gospodarske, socialne probleme). Prvotna grška komedija izraža sproščenost, samozavest, razbrzdanost, ki se je lahko uveljavila samo v svobodnem okolju grške demokracije. Aristofan je bil izrazito družbeno kritičen, polemičen do vseh anomalij atenske družbene stvarnosti, njegova komedijska besedila pa so prežeta z duhovitostjo, igrivostjo, pogumom in drzno provokativnostjo, s katero ni prizanašal nikomur, ne političnim ne verskim veljakom, pa tudi ne filozofom in ne svojim kolegom dramatikom. 

Utopija, ki jo potrebujemo

Režiser Juš Zidar, ki k uprizoritvam pristopa avtorsko inovativno in z osebnim uprizoritvenim stališčem, pravi, da Aristofanova igra ponuja možnost za družbenokritične zaostritve fabule v subverzivno katarzo.

"Ideja je utopična in je do nje zlahka zavzeti popolnoma cinični odnos. Težje je verjeti v nekaj, kar odgovornost prelaga z represivnih vzvodov moči na etiko posameznika in njegovo vero v družbeno. Morda je enako utopično danes verjeti v demilitarizacijo sveta, redistribucijo globalnega bogastva, socialno državo, egalitarnost, neposredno demokracijo, univerzalni temeljni dohodek … pa vendar sam raje izberem slednje, kot pa si zatiskam oči pred družbeno neenakostjo in eksploatacijo tretjega sveta za blaginjo zahoda," je v intervjuju za gledališki list povedal Zidar. 

Za izhodišče so uporabili nov prevod Maje Sunčič, ki je grško komedijo naslovila Parlamentarke, dramaturginja je Maša Pelko, scenograf Dorian Šilec Petek, kostumografinja Mia Popovska, skladatelj Marjan Nečak, koreografinja Rosana Hribar, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski. V predstavi igrajo Nataša Matjašec Rošker, Ksenija Mišič, Maša Žilavec, Irena Varga, Liza Marijina, Minca Lorenci, Petja Labović, Blaž Dolenc in Vojko Belšak.