Ob tokratni uprizoritvi Shakespearovega Sna kresne noči je nastal tudi nov slovenski prevod, naredil ga je Sovretov nagrajenec Jernej Županič.
Ustvarjalsko ekipo Sna kresne noči ob režiserju Jaši Koceliju in prevajalcu sestavljajo scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografka Branka Pavlič Guček, koreografka in asistentka režiserja Tajda Podobnik, skladatelj Miha Petric, oblikovalec luči David Andrej Francky, fotografinja Mankica Kranjec Ducheyne, lektorica Živa Čebulj, asistentka kostumografke Tina Hribernik, asistent oblikovalca luči Klemen Kuhar ter oblikovalec in izdelovalec oslove glave in cvetnega venca Gregor Lorenci.
Igrajo pa Manca Ogorevc, Rastko Krošl, Lucija Harum, Lovro Zafred, Maša Grošelj, Urban Kuntarič, Tanja Potočnik, Tarek Rashid, Andrej Murenc, Damjan M. Trbovc in kot gostja dobitnica Borštnikovega prstana Jožica Avbelj.
Režiser Jaša Koceli je s Slovenskim ljudskim gledališčem Celje že sodeloval, in sicer v sezoni 2011/12 kot asistent režiserja Janeza Pipana pri uprizoritvi Muh Jeana-Paula Sartra. Ob tokratni vrnitvi v SLG je ob nastajanju uprizoritve razmišljal: "Shakespearu ni tuja nobena plat shizofrene človeške narave, vse si dodobra pogleda od blizu in vključi vse, kar mu pride na pot. Skozi besedilo se čuti njegova neobremenjenost pri pisanju. Banalnost in lepota, hiter tempo in čisti idiotizem potujejo drug z drugim do skupnega vrelišča. Lepota in drek, resnična čustva in pohabljeni vici, vse to je Shakespeare, vse to je človek. Seks in fantazija, lepota in plehkost, mesec in vratolomnost tvorijo gosto tkanje kresne noči, ki nas oplazi in za vedno spremeni."
To bo tudi krstna uprizoritev novega prevoda Shakespearove komedije, naredil ga je Jernej Županič
Kako je zasnoval uprizoritev? "Igralsko skupino (gre za igro v igri, op. p.) sem skrčil na enega samega igralca in se prek njega ukvarjal z odnosom do igralca kot popotnika, sanjača in delavca. Poudarjanje nerodnosti igralskih amaterjev se mi ni zdelo produktivno. Na splošno mislim, da je dobro in prepričljivo igranje slabega igralca na odru nekaj najtežjega – in to zmorejo res samo briljantni igralci. Želel sem tudi razširiti medgeneracijski zamah in se spominjati mladostne strasti z različnih zornih kotov, ne samo prek mlade in srednje generacije, zato sem bil zelo vesel, ko je Jožica Avbelj sprejela povabilo. Skupaj sva ustvarila vlogo po naročilu, sestavljeno iz Shakespearovih sonetov. Ves čas ustvarjanja predstave nosim v sebi spomine iz otroštva na kresno noč, na želje, hrepenenja, romantiko, sanje. Zablode." "Življenje je sen in realnost je zgolj navidezna. Sen kresne noči je povabilo v ta odmik. V nas je precej več tega, česar ni možno razumeti," še pravi režiser v intervjuju v gledališkem listu.
"Ob tokratni celjski uprizoritvi Shakespearovega Sna kresne noči smo dobili nov prevod te umetnine v slovenščino, prav za našo rabo, in to je praznik, ki vabi, da ga radostno obeležimo. Po prevodu Otona Župančiča (1920), Mateja Bora (1978), Milana Jesiha (1998) in Andreja Rozmana - Roze (1999) smo dobili še prevod Jerneja Županiča. Pa ne, ker bi bili prejšnji štirje prevodi zastareli, preživeti, zavoljo starinske patine nerazumljivi ali ker bi se v tem času prevodna načela spremenila do te mere, da bi bilo to potrebno; ne, danes ti prevodi niso nič manj umetnine, kot so bili takrat, ko so nastali. Pri takšni odločitvi gre predvsem za izbiro metode dela," pa je odločitev za novi prevod argumentirala Živa Čebulj.
