Prometej: ena lepa apokalipsa je novo besedilo dramaturga in dramatika Milana Ramšaka Markovića. V tandemu z dolgoletnim sodelavcem, enim najinventivnejših slovenskih režiserjev Sebastijanom Horvatom in z njegovo avtorsko ekipo, ki jo sestavljajo še skladatelj Drago Ivanuša, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Belinda Radulović in oblikovalec svetlobe Aleksander Čavlek, so se v novem ustvarjalnem ciklusu lotili posodabljanja antike oziroma dialoga z antičnimi junaki – Medejo, Ojdipom in Prometejem, so pred premiero zapisali v sporočilu za javnost v mariborski Drami.
Režiserja je v Prometeju zanimal mit o današnjem revolucionarju
Režiser Sebastijan Horvat pravi, da gre za mite, ki jih "nesramno" postavljajo v vsakdanje situacije – sodobne dane okoliščine, ki s svojo prekarnostjo, razredno stratifikacijo brutalno zastavljajo vprašanja o "umazani svetosti sedanje razsežnosti konkretnega prostora-časa". Antični ciklus se je začel z Medejo (My name is Medea, nastalo v produkciji Narodnega teatra Bitola), nadaljeval z uprizoritvijo Deževni dan v Gurlitschu (v produkciji PG Kranj in MG Ptuj) in se končuje z mariborsko uprizoritvijo Prometej: ena mala apokalipsa. Pri trilogiji gre za prenos antičnega mita v sedanjost – v čas in prostor, ki se dotika tega trenutka in naših problemov.
Režiser pravi, da ga je v Prometeju zanimal mit o današnjem revolucionarju: "In tisto, kar boleče odzvanja, je njegovo neskončno vztrajanje, natančno zaznavanje stvarnosti na nivoju objektnosti in materialnost jezika, ki spiralno zapeljuje bralca. Vsa ta banalna stvarnost ljudi in predmetov se razrašča v brutalno zahtevo po gledanju, sledenju in poslušanju."
Prometej Milana Ramšaka Markovića, ki je tudi dramaturg uprizoritve, govori o Vidu, petintridesetletnem uličarju, ki se je znašel v rodnem Mariboru po pobegu iz Avstrije, kjer je živel zadnja leta in se verjetno ukvarjal z malim kriminalom. Je opazovalec. Ni nihilist, je pa osvobojen misli, da bo kdaj bolje. V uprizoritvi, ki bi jo lahko imenovali "gledališki roadmovie" ali "človeški pasijon", spremljamo zadnji Vidov dan, kjer (v)stopa nasproti vsemu, kar se znajde pred njegovimi očmi, kot bi sledil nekemu notranjemu gonu, porivu.
Milan Ramšak Marković v prispevku za gledališki list O mestu in ljubezni zapiše: "Uprizoritev Prometej: ena lepa apokalipsa lahko beremo kot zgodbo o poslednjem dnevu v življenju izgubljenega narcisoidnega mladega človeka, ki se (mogoče povsem slučajno) vrača v mesto, v katerem je odrasel. Vendarle pa se pojavi vprašanje, ali lahko osebo, ki jo ves čas spremljamo na odru, imenujemo 'glavni lik', saj je verjetno točnejša in vsekakor razburljivejša verjetnost, da se v prvi plan postavi kar mesto, po katerem Vid tava." "Vid se ne sprehaja le po mestu, temveč tudi po lastni notranjosti, notranjosti, kjer čas teče drugače, kjer so ulice, ki jih pozna ali jih je nekoč poznal, tuje, neprepoznavne, saj je mesto navsezadnje vedno tudi prostor individualne percepcije in pomena, ki ga gradimo v odnosu posameznik-družba-čas," pa je v prispevku za gledališki list, naslovljenem Prostor, kraj in jezik apokaliptičnega Prometeja zapisala lektorica in sociologinja Mojca Marič. Besedilo je prevedla Nina Ramšak Marković. Igrajo Žan Koprivnik, Davor Herga, Mateja Pucko, Matija Stipanič, Julija Klavžar, Petja Labović/Nejc Ropret, Ana Urbanc, Vojko Belšak, Liza Marijina in Kristijan Ostanek.
