Povest iz temnih časov

Tistim, ki res berejo, ni nobena knjiga predebela, kaže knjižni oziroma bralski trg zadnja leta. Prave "špehe" so začeli na primer pisati Američani, Jonathan Franzen ali Jeffrey Eugenides ali Donna Tartt. Enaka usoda je doletela tudi moderne žanrske izdelke, skandinavski pisci kriminalk zahtevajo zase vsakič dobesedno cel vikend in ne samo večerov ob koncu tedna.
Seveda se bere in piše tudi kratka proza, vendar pretežno samo v visokoliterarnih krogih, zalagajo pa lahko zbirke kratkih zgodb izključno založniki s subvencioniranim programom. Kaj pa se je zgodilo z nekoč precej množično konzumiranimi srednjemetražnimi proznimi zvrstmi, daljšo novelo, kratkim romanom, povestjo?
Založba eBesede si je predlani zamislila zbirko Kofetek. Knjige gredo v malo večji žep (16,5 x 11,5 cm), imajo okoli 100 ne prav gosto potiskanih strani in trdo vezavo. Najbrž zato, ker pri nakladi 300 izvodov mehka vezava ni nič cenejša, pa zato, ker hočejo trde platnice knjižnice, ki so največji kupec, in navsezadnje tudi zato, ker ne gre za šund. Za toliko štofa bi moral biti kofetek sicer vseeno podaljšan in tudi cena je takšna - 14,95 evra. Ampak bistveno je, da so za tak format poiskali oziroma obudili primerno zvrst - srednje dolgo prozno pripoved. Prvo leto so izbrskali tri daljše tuje novele, ki so jih napisali kanonizirani avtorji. Izšli so novi prevod Neznankinega pisma Stefana Zweiga, pisemska novela Naslovnik neznan ameriške avtorice Kressmann Taylor (v kateri si dopisujeta judovski galerist iz San Francisca in njegov nemški partner in ki na unikaten način popiše vzpon nacizma) in Zmagoslavje lepote Josepha Rotha. Lani so ponatisnili dve povesti Gottfrieda Kellerja, Romeo in Julija na vasi in Regina, zdaj pa sta izšla v zbirki slovenska naslova, Pravi čas Sabine Štrubelj in Kdo se še boji Anne Riesman Milana Petka Levokova, s pripisom "kratek roman o nekem zločinu in pozabi".