Potentna, angažirana, drzna slikarka

V Galeriji mesta Ptuj je bila v torek otvoritev - zaradi varnostnih razlogov v treh terminih - retrospektivne razstave del mariborske akademske slikarke Anke Krašna. Korona jo je premaknila s pomladi na jesen. Posvečena je umetničini 70-letnici, pripravila pa jo je umetnostna zgodovinarka in nekdanja slikarkina profesorska kolegica na mariborski univerzi dr. Marjeta Ciglenečki. Zgodba slikarke, ki se plete iz enega galerijskega prostora v drugega, je impresivna in priča o potentni, angažirani, strastni umetnici. Retrospektivo spremlja obsežna, sijajno oblikovana monografska knjiga, ki jo je izdal Umetniški kabinet Primož Premzl, oblikoval Matjaž Wenzel, založila, finančno podprla pa Zavod za turizem Ptuj oziroma Galerija mesta Ptuj pod vodstvom požrtvovalnega Dušana Fišerja in avtorica. Vodenje po ustvarjalnih in biografskih postajah s kustosinjo razstave in umetnico je odstrlo kompleksno, avtentično umetniško pot slikarke, rojene in še danes živeče v Miklavžu pri Mariboru, ki jo zaznamujejo družbena občutljivost, (samo)kritičnost, duhovitost, pa tudi resnobnejše introspekcije, formalno raznorodni pristopi, predvsem pa neka drznost, ki za umetničino generacijo (1950) ni ravno pričakovana in pogosta. Zlasti pa ne tako neposredna.

Redkokdaj umetniki sami spišejo v takih monografskih knjigah svojo avtobiografijo, ampak Anka je svoj življenjepis napisala sama - nepatetično, stvarno, iskreno, brez trohice narcisizma. Sklene ga takole tipično zanjo: "Moja strast so slikanje in potovanja. Povezave med obojim sem našla v likovnih kolonijah, ki se jih rada in pogosto udeležujem, tako doma kot po svetu." Zgodbo avtoričinega življenja spremljajo družinske, osebne fotografije pa tudi risbe. Monografijo je posvetila staršema, ki sta "z neizmerno predanostjo spremljala moje slikarske začetke in nikoli nista izgubila zaupanja v moje ustvarjalno delo".

Marjeta Ciglenečki začenja pripoved o umetnici z njeno v otroštvu izkazano likovno nadarjenostjo, ko je risala s kredo na črne gumijaste preproge, ki jih je iz službe - tovarne Boris Kidrič - nosil domov oče, ključavničar. Potem ji je iz posteljne stranice naredil tablo. Mama pa ji je pogosto nosila poljske šopke za tihožitja. Imela je srečo z učitelji, že v osnovni šoli jo je učil risanja slikar informelist, kar ni bilo brez vpliva, Rudolf Kotnik. Zapomnila si je njegovo opozorilo: "Poglej, koliko barv je na drevesu!" Na II. gimnaziji je nanjo močno vplivala Vlasta Tihec Zorko. Študirala je najprej na Pedagoški akademiji v Mariboru, po dveh letih se je opogumila za sprejemni izpit na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomirala je iz restavratorstva na temo vitrajev. Specialko pa je opravila iz slikarstva pri Gabrielu Stupici, ki si ga je sama izbrala za mentorja. O velikem talentu študentke pričajo že njena zgodnja akademijska dela, nekaj jih je razstavljenih. Med zgodnjimi deli na razstavi je pretresljiva avtobiografska slika Ne vesta - neveste umetnice in ženina, zgolj črne silhuete z znakom na prsih, križem (pogostim, mnogoplastnim simbolom na Ankinih slikah), ki ga radiologi zarišejo na telo rakastega bolnika in z njim označijo kraj za obsevanje. Leta 1977 se je umetnica poročila z Jožetom Kocijanom, ki je leta 1981 po hudi bolezni umrl. To je tudi čas nastanka slike.

Začela je v informelu, ki je zaznamoval tudi njeno prvo obsežnejšo samostojno razstavo leta 1980 v Umetnostni galeriji Maribor. Močna je bila navezava na opus katalonskega slikarja Antonija Tapiesa. Razmeroma velika platna, pogosto diptihi, so v ugaslih rjavih in sivih tonih, na površino je avtorica lepila lepenko in žakljevino, v zglajenih delih so vpraskani ali naslikani znaki. Izkušnja informela se je v Ankinem slikarstvu vsaj delno nadaljevala tudi v kasnejšem opusu. Zavezanost vehementni gesti, ki določa kompozicijo in prevaja telesnost v likovni zapis na platnu, je neločljivo povezana z izkušnjo informela. Tako Ciglenečkijeva, ki opozarja tudi na stalno navzočnost figuralike skozi celoten Ankin opus. V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja kritiki izpostavljajo umetničin odziv na "novo podobo", ki je močno zajela slovensko slikarstvo. Rehabilitirala je mimetičnost, narativnost, iluzijo, kar vse močno določa umetničina dela skozi čas. Leta 1983 je bila le enkrat razstavljena provokativna Ankina slika Sveta družina, na redni razstavi Društva likovnih umetnikov Maribor. Z ženskim in moškim aktom - nekakšnima Adamom in Evo, naslov sicer bolj aludira na Marijo in Jožefa - je razburila tedaj svetne in posvetne oblasti. Čeprav je slika zelo osebna, kot je dejala avtorica, celo intimna in je trpka osebna izpoved v mnogočem, je izzvala neverjetne odzive. Odprtje razstave so zaradi nje hoteli celo preprečiti, čemur je nasprotovala kustodinja Meta Gabršek Prosenc.

Močno družbeno angažiran je cikel Ovce, ki ga je razstavila v Razstavnem salonu Rotovž leta 1990. Dela so nastajala v času razpada prejšnje države, in kot je kasneje ocenil akademski slikar Andrej Brumen Čop, je slikarka s tem ciklom preroško napovedala balkansko vojno. Prepoznavni so plesalci kola in svinje ob koritu pa sive čelade z rdečimi zvezdami. Čeprav razstava tega cikla, ki ga je poimenovala preprosto Slike, ni vzbudila zanimanja, ki bi ga zaslužila, kustodinja Milojka Kline pa je v napovedniku razstave opozorila na kritično angažiran odnos do različnih ideoloških dogem.

Demistificirane biblijske teme so pogoste v Ankinih delih skozi ves čas. Oznanjenja iz začetka 90. let so nastala na dvomesečni umetniški rezidenci v Parizu. Sledil je cikel Vrtovi, ki ga kustodinja Breda Ilich Klančnik oceni kot premik iz figuralne faze v čisto likovno problematiko. Ob prelomu tisočletja se avtorica spet vrne k figuraliki, serija Zgodbe leta 2001 je presenetila z ostrino pripovedi o osebnih doživetjih, osrednji motiv so glave. Za to serijo je leta 2004 prejela Glazerjevo listino. Dnevnik gospodične Blondy, cikel, ki ga je 2004. razstavila v bistriškem gradu, je romaneskna pripoved o plavolaski, ki jo iz varnega domačega zavetja zvabi brkat možak. V intervjuju iz tega časa je dejala, da bi pisala romane, če bi znala pisati.

Kot spomin na izjemno osebnost, umetničino prijateljico, je nastal hommage arhitektki, kritični premišljevalki časa, borki za drevesa Marleni Humek, po njeni smrti 2006. Slika zeleni obroč je učinkovita formalno in vsebinsko, pri upodobitvi pokojne prijateljice se je spet zatekla v realizem. Med narativno silovitimi cikli izstopa iz leta 2012 Neko sušno obdobje, spomnimo se ga iz galerije DLUM. Meta Gabršek Prosenc je ob razstavi zapisala, da je larpurlartizem mrtev in da potrebujemo iskrene zgodbe.

Pripovedi v smaragdno zelenem so nastale na potovanjih - med Sočo, Nadižo in Maldivi. Slovenski delavci z razstave v Tovarni umetnosti Majšperk pa kasneje še v Dvorcu Novo Celje so socialno angažiran cikel, ki je presenetil tudi z "načinom uporabe", slike so namreč obiskovalci morali pohoditi, s čimer je nazorno poudarila položaj današnjega proletariata v razmerah neoliberalizma. Sugestivno so del tega cikla zajeli v posebnem prostoru galerije. Zadnji cikel Izgon iz raja, iz leta 2018, razstavljen v razstavišču Kibla Portal pa v Gornji Radgoni in Univerzitetni knjižnici Maribor, je avtoričin angažirani odziv na personifikacijo in odprtost za drugačnost. Gre za presunljivo, tudi feministično angažirano sugestivno pripoved o ženski danes.

Morda je malce grenko, da jubilej pomembne mariborske umetnice slavimo na Ptuju, v tamkajšnji galeriji, čeprav smo si tak policentričen pristop v bistvu od nekdaj želeli. In kot je duhovito pripomnil galerist Primož Premzl na odprtju razstave, "tudi kakšnega Ptujčana smo že predstavljali v Mariboru". Razstava s katalogom vred je eden od prebojnih razstavnih dogodkov pri nas in kljub nenormalnim koronskim razmeram opozarja na ustvarjalno moč tega prostora in časa.