Postrelite vse okužene

Vodstvo mesta Ptuj je pred časom jasno povedalo, da selitve okuženih upokojencev v prostore svoje bolnišnice ne odobrava. Za tem so stali nekateri strokovni argumenti, nekaj jih je temeljilo na strahu in odporu pred bolnimi. Razumeti eno in drugo stran, torej zagovornike in nasprotnike selitve, se zdi v tem času menda najbolj zrelo. Natančneje - pristajati na ambivalenco je nedvomno najbolj miroljubna poteza. Kenzaburo Oe pa v svojem prvem romanu (objavljenem leta 1958, avtor je bil v času pisanja star 23 let) ne skriva osebnega prepričanja, da mora v določenih življenjskih situacijah, kot je recimo čas razsajanja bolezni, obstajati ostro razločevanje med dobrimi in okrutnimi reakcijami.
V romanu Potrgajte poganjke, postrelite otroke pripoved sledi zgodbi skupine mladoletnikov iz poboljševalnice. Ob koncu druge svetovne vojne, v času morije, zavezniške sile bombardirajo večja japonska mesta. Varovance je treba premestiti v eno od odročnih vasi. "Nazadnje se je tudi naša poboljševalnica lotila vračanja varovancev k njihovim družinam, toda večina družin se ni nikdar prikazala, da bi pobrala svoj nadležni zarod," pobude za skupno selitev opisuje prvoosebni pripovedovalec. Njegovo ime ostaja bralcu neznano, jasno je le, da gre za enega od starejših dečkov v skupini. Vaščani skupinico sprejmejo v močnem krču. Če so tukaj in živijo na tuj račun, bodo pač delali, si prigovarjajo. Že na dan prihoda je zadolžitev mladoletnikov, da pokopljejo crkovino. Po vaških jarkih ležijo poginule, od sonca in dežja napihnjene živali. Če se katerega od trupel dotakne "domač otrok", si mora na zahtevo odraslih takoj umiti roke. Mladi nepridipravi - tako jih prepoznavajo vaščani - pa jih ves dan premetavajo s kupa na kup. Iz poginulih živali teče lepljiva tekočina. Širi se bolezen. Epidemija v nekaj dneh vaščane prepodi iz vasi, dečke pa pustijo za seboj. "Vendar sva vedela, da nas vaščani nikdar ne bi zaklenili v temno tempeljsko dvorano, če bi nas mislili vzeti s sabo. Vedela sva, da v mesečini tiho bežijo brez vsakršnega namena, da bi nas vzeli s sabo. Tako da sva se raje skrivala za drevesi ob cesti in jih zasledovala, namesto da bi se vrnila in poklicala tovariše. Kaj drugega bi pa lahko storila?"
Pisatelj je rojen leta 1935, odraščal je med drugo svetovno vojno in po njej. Spada torej v generacijo, ki se je morala spopadati z največjimi okrutnostmi v človeški zgodovini. Da v romanu zaznamo drobce eksistencialistične miselnosti, zatorej ni kdo ve kako presenetljivo.​ S stečajem vseh dotlej veljavnih vrednot, religioznih in humanističnih, je v med- in povojnem obdobju umrla tudi vera v človeka. Oejevi zapuščeni otroci se o (ne)pravičnosti svoje situacije ne sprašujejo prav dolgo. Po prvotnem šoku zasedejo nekaj vaških hiš, posvojijo vaškega psa in poskušajo preživeti. Negotovost se stopnjuje, ker ni jasno, za kakšno bolezen gre. A časa za počitek ni. Pripovedovalec, ki je obenem tudi vodja skupine, mora skrbeti za to, da se med drugimi otroki ne razširi panika. Pokopati je treba preminule. A kako to storiti? Kako globoka mora biti jama? Je umrlim treba postaviti spomenik? Ali lahko oblečem jopico, ki jo je pred smrtjo nosil tovariš?
​Položaj, v katerem se znajdejo, kliče po pomoči izkušenejših odraslih, najbolj pa po pomoči zdravnika iz sosednje vasi. Njegovo glavno poslanstvo je, da zdravi ljudi, kajne? Tako so prepričani mladoletniki. Vodja skupine se naposled odloči za obisk zdravnika. To je eden od prelomnih dogodkov v romanu, saj mu sledi popolna streznitev celotne skupine. Če so dotlej upali, da v odraslem, ki je še zdravnik, obstaja zrno človečnosti, ki ne bo moglo zavrniti nemočnega otroka, se ta misel ob obisku razblini. Nad sočutjem prevlada strah pred boleznijo, moški pa dečka odžene s poniževanjem in celo s fizično silo. "Spustil sem prst z gumba na jopiču, ki sem ga že hotel odpreti, in si v mesečini razgaliti trup. Zdravnik me nikakor ni hotel poslušati. 'Vi ste zdravnik. Kaj ni vaša služba, da pregledate, ali je kdo bolan ali ne?' sem vprašal. 'Kako si upaš!' je nenadoma jezno rekel zdravnik. 'Pojdi nazaj in se ne vračaj več.'"
Z razsajanjem epidemije postane vsak medčloveški stik frontna črta. Večina literarnih likov se temu ne zna (ali noče) upreti, posledično pa se poslužujejo najbolj radikalnih načinov (samo)obrambe. To je še posebno izrazito, ko je treba odgnati ljudi iz druge občine, iz drugega mesta. Potrgajte poganjke, postrelite otroke je zato tudi parabolični opis vsesplošnega vedenja ljudi v času krize. Še posebno tega, kako se ljudje utegne(mo) obnašati do tistih, ki niso del naše skupnosti. Kljub zimzeleni možnosti aplikacije na resničnost pa pripovedovalec s svojim dojemanjem sveta ni enoznačen, torej žrtveniški ali fatalen. V tem pogledu se nekoliko oddalji od Goldingovega romana Gospodar muh​, ki mu je v tematiki sicer soroden. Podobnosti med obema deloma bi sicer lahko iskali v otroškem hlepenju po čutečih odraslih, po razumevanju, ki pa ostaja nedosegljivo. Poganjki morajo v Oejevem romanu prevzeti odgovornost, ki bi morala ostati na plečih odraslih. Približujejo se Sartrovemu upanju, da ​človek obstaja pour soi (zase, sebi), ker ima zavest, ta pa mu omogoča, da svetu pomaga, da ga spreminja v skladu s svojo voljo in izbiro. Zato ni odgovoren zgolj za svojo usodo, temveč tudi za usodo sveta, v katerem živi.