Film Propad ameriškega imperija (La chute de l'empire américain) se začne z dialoškim prizorom med mladim profesorjem, ki mora zaradi nizkega zaslužka opravljati delo poštnega kurirja, in njegovim dekletom, bančno uslužbenko. Njegova teza je, da moraš za uspeh v današnjem svetu biti malo neumen in da so vsi veliki možje v zgodovini bili bolj ali manj prismuknjeni. Heidegger je bil nacist, Althusser je zadavil ženo, Hitler in Stalin pa sta tako ali tako bila norca. Kot pravi sam zase, je v življenju neuspešen predvsem zato, ker je za ta svet – prepameten. Gre za monolog, ki s svojo komično filozofijo zelo spominja na Dizijeve besede na začetku Burgerjevega V leru (1999), še bolj fascinanten pa je nek drug vidik tega otvoritvenega prizora. Le kdaj smo nazadnje tako razgledane filozofske reference slišali v kakšnem filmu, ki se, vsaj pri nas, predvaja v komercialnih multipleksih?
Uvrstitev tega filma v program naših komercialnih ponudnikov je na nek način anomalija – a le deloma. Namreč, režiser tega filma je 78-letni kanadski veteran Denys Arcand. O tem, za kako izkušenega režiserja gre, najbolje priča podatek, da je filme začel snemati že leta 1959. Čeprav njegova kariera ne šteje niti približno toliko filmov kot let, pa v njegovem opusu izjemno pomembno mesto zasedata predvsem dva filma. V tematsko povezanih celovečercih Padec ameriškega imperija (1986) in Vdor barbarov (2003) je namreč uprizoril sila izviren pristop k dialoški drami, v kateri osebne tegobe protagonistov privzemajo obliko alegorij za stanje v svetovni politiki. Omenjena filma sta mu prinesla velik mednarodni uspeh, vključno z nominacijo za oskarja, zato ni presenetljivo, da se je Arcand to tematsko nit odločil zaokrožiti v trilogijo, katere zaključek imamo v obliki filma Propad ameriškega imperija zdaj pred sabo.
Nenadejan vidik tega tretjega filma pa vendarle tiči v tem, da se je Arcand tokrat lotil odločnega premika iz komične drame v bolj žanrske vode. Propad ameriškega imperija je namreč vsaj sprva dokaj klasičen kriminalni triler, v katerem se protagonist, omenjeni profesor Pierre (Alexandre Landy), znajde na prizorišču obračuna med gangsterskimi tolpami, a ko ga premami skušnjava in mu uspe ukrasti dve veliki torbi denarja, mu na sled stopijo tako policija kot kriminalna združenja. Na tej točki pa se začnejo nizati tista prava presenečenja. Ne samo da je film posut z brihtnimi referencami – še ime prostitutke Aspazije, v katero se zaljubi protagonist, izhaja iz antične Grčije – temveč se Arcand ne zadovolji s klišejskimi izpeljavami iz ameriških kriminalnih filmov. Film namesto tega nekje na polovici postane obsodba neoliberalizma v slogu Adama McKaya (Velika poteza, Mož iz ozadja), medtem ko pripoved vseskozi ohranja skrb za najnižje sloje, kakor to v svojih filmih že desetletja počne Ken Loach. Filmu morda manjka kakšen nepozabno monumentalen prizor ali velik performans katerega izmed glavnih igralcev, da bi zares posegel med nepozabne mojstrovine, vseeno pa je scenarij vseskozi tako suveren, inteligenten in izviren, da že sam po sebi sestavlja odličen film.
Filmu morda manjka kak monumentalen prizor, vendar je scenarij suveren, inteligenten in izviren
