Po velikem uspehu komedije Ljubezen gre skozi želodec je na gledališke odre (premiera je bila 24. marca) prišla še predstava Zadnja večerja. Gre za logično nadaljevanje zgodbe, ki je že nasmejala mnoge, tako da tudi v tej predstavi igrajo Urška Vučak Markež, Maja Martina Merljak in Saša Klančnik. Ampak tej trojici se zdaj pridružuje še Gregor Ravnik, ki ga bolj poznamo kot pevca.
V čem je bil čar komedije Ljubezen gre skozi želodec, da si je zaslužila še nadaljevanje?
Urška: Čar predstave je bil v nečem, kar je v gledališču pravzaprav zelo dragoceno, a tega ni mogoče načrtovati – v kemiji med ustvarjalci. Že pri prvi predstavi se je pokazalo, da kot ekipa delujemo izjemno usklajeno, tako na odru kot zunaj njega. Vsak od nas je prinesel svojo energijo, svoj humor in svoj način interpretacije, a se je vse skupaj sestavilo v presenetljivo organsko celoto. Občinstvo to začuti. Ko igralci na odru dihamo skupaj, ko si zaupamo in si dovolimo biti igrivi, se ustvari posebna dinamika, ki jo je težko ponoviti ali umetno ustvariti. Prav ta občutek skupnosti in spontanosti je bil verjetno razlog, da je predstava tako dobro zaživela med gledalci. Zato se je ideja o nadaljevanju zdela skoraj logična – ne kot ponavljanje uspešne formule, temveč kot naravno nadaljevanje zgodbe, ki se je začela razvijati že v prvi predstavi.
Urška, Saša in Maja Martina se vračate na oder. Kdo pa se je spomnil, da vi trije niste dovolj?
Urška: V resnici smo bili kot trio povsem dovolj – in to še vedno smo. A gledališče je živ organizem, ki se razvija. Tokrat nismo razmišljali, kaj nam manjka, temveč o tem, kako lahko zgodbo še razširimo in ji dodamo novih dimenzij. Če smo bili prej trije glasovi, smo zdaj kvartet, ki odpira še več možnosti za dinamiko, humor in nepričakovane zaplete. Če smo bili prej dobri, smo zdaj preprosto še boljši. Včasih že ena nova energija na odru spremeni ravnotežje in ustvari povsem nove situacije, ki jih prej sploh ni bilo mogoče predvideti.
Za besedilo in režijo je poskrbel Jernej Čampelj. Zakaj pa se vam on ni pridružil na odru?
Urška: O tem je pravzaprav bilo nekaj pogovorov, saj Jernej ni samo avtor in režiser, temveč tudi človek z zelo izrazitim občutkom za igro in humor. Vendar mislim, da na predstavo gleda predvsem kot na celoto. Njegova perspektiva je bolj režijska – zanimajo ga struktura zgodbe, ritmičnost prizorov, odnosi med liki in način, kako vse skupaj deluje kot gledališka celota. Ko ustvarjalec razmišlja na tak način, pogosto sploh ne pomisli nase kot na igralca. Njegova vloga je drugje: v oblikovanju prostora, v katerem lahko igralci ustvarjajo. Seveda bi si lahko napisal tudi vlogo – to bi bilo povsem legitimno. A očitno se je odločil, da bo tokrat raje stal ob strani in skrbel za širšo sliko.
Najboljši možni kandidat za četrtega člana
Od kod je potem prišel Gregor? Kdo se je spomnil nanj?
Urška: Ko je Jernej razmišljal, kako nadgraditi naš trio, se je porodila ideja o četrtem igralcu, ki bi v dinamiko predstave prinesel nov element. Nekaj časa smo res razmišljali o različnih imenih, tudi o možnosti, da bi to vlogo prevzel sam Jernej. A potem je prišel predlog za Gregorja. Predlagal ga je Jernej. In ko smo začeli malo raziskovati, kdo je, smo se hitro strinjali, da bi bil lahko zelo zanimiva izbira. Jaz sem ga – priznam – najprej poguglala.
Urška, vas je kaj skrbelo, kako se bo Gregor ujel z vami?
Urška: Seveda se vedno pojavi majhen dvom. Ko imaš ekipo, ki že dobro deluje, je prihod novega človeka vedno nekakšen preizkus ravnotežja. Vprašanje je, ali bo prenesel naš tempo, naš humor in naš način dela. V kolikor želiš z nami funkcionirati, moraš biti odprtega duha, pripravljen na improvizacijo in malo odpičen v najboljšem pomenu besede. In prav to se je pri Gregorju zelo hitro pokazalo. Pravzaprav se je izkazalo, da je verjetno najboljši možni kandidat za četrtega člana naše zasedbe.
Gregor, kako to, da se vam je zdelo, da je čas, da glasbene odre nadomestite z gledališkimi?
Gregor: Ne bi rekel, da sem jih nadomestil. Bolj bi rekel, da sem razširil polje svojega ustvarjanja. Oder je vendarle oder – ne glede na to, ali stojiš na njem kot pevec, igralec ali pripovedovalec. V operi ali na koncertu zgodbo pripovedujem predvsem skozi glasbo. Tam so emocije zapisane v notah, frazah, barvah glasu. V gledališču pa se zgodba gradi skozi dialog, situacijo, odnos med liki. To je drugačen način izražanja, a prav zato tudi zelo vznemirljiv. Kot umetnik si želim rasti, raziskovati in preizkušati nove stvari. Vsaka nova izkušnja na odru je priložnost, da odkrijem nekaj o sebi.
Kako pomembno pa se vam zdi, da se s tistimi, s katerimi ste skupaj na odru, ujamete tudi sicer?
Gregor: Zelo. Publika začuti, če je med nami napetost ali pa zaupanje. In zase lahko povem, da sem se s celotno ekipo takoj povezal. Takoj se je vzpostavila čudovita energija med nami, ki jo bodo gledalci zagotovo videli tudi v predstavi.
Urška: Je že važno, da smo povezani, da se spoštujemo. Bolj kot ujemanje se mi zdi pomembno, da se med seboj dobro razumemo v svoji drugačnosti.
Zakaj naj bi si gledalci ogledali vašo novo predstavo?
Gregor: Predstava je polna norega humorja, ki se tekom dogajanja zelo stopnjuje. Verjamem, da bo vsak gledalec pozabil na vsakodnevne skrbi in se prepustil zgodbi in komiki predstave.
Urška: Da se nasmejite in se imate fajn. Meni je tudi naš humor nekaj posebnega, to ne vidiš kar v vsaki predstavi.
Ali kdaj improvizirate ali se držite strogo besedila?
Gregor: Osnova je vedno besedilo. Brez tega ni strukture, ni ritma in ni dramaturgije. A komedija je živa stvar. Včasih se zgodi, da kak trenutek nastane spontano – iz reakcije, drobnega nesporazuma ali čiste igrivosti.
Urška: Med vajami se pogosto zgodi, da improvizacija prinese kakšno dobro idejo ali novo šalo. Ko se približuje premiera, se seveda vedno bolj držimo zapisanega besedila, a gledališče nikoli ni povsem zaprta forma. Če se zgodi nekaj dobrega, to pogosto ostane. Kot Jernej reče, tako je!
Kar pomeni, da smo na pravi poti
Se je med vajami zgodila kakšna nepozabna ali smešna nezgoda?
Gregor: Smešne situacije so pravzaprav stalnica. Velikokrat se zgodi, da moramo prekiniti vajo, ker nas premaga smeh. To je po svoje dober znak – pomeni, da smo na pravi poti.
Urška: V določenih prizorih se nam zgodi, da drug drugemu postanemo tako smešni, da je skoraj nemogoče ostati resen. In prav ti trenutki pogosto pokažejo, kako krhka in hkrati čudovita je meja med fikcijo in resničnostjo v gledališču.
Kaj sta se drug od drugega naučila med tem projektom?
Gregor: Jaz sem se naučil več sproščenosti. Mogoče manj analiziranja in več zaupanja trenutku. Predvsem pa sem počaščen, da lahko sodelujem s tako krasno ekipo.
Urška: Ne vem, če sem se ravno kaj novega naučila, sem pa spoznala novo čudovito osebo in sem hvaležna vesolju, da nas je združilo.
Kdo od vaju je bolj discipliniran?
Gregor: Mislim, da sva oba disciplinirana, vsak na svoj način. Urška je zelo organizirana in ima naraven občutek za red ter strukturo, kar je pri gledališkem delu zelo dragoceno.
Urška: Gregor je vsekakor discipliniran, jaz pa sem disciplinirana takrat, ko je to res potrebno. Znam pa biti tudi precej nedisciplinirana, če si to dovolim ... Gregor te plati za zdaj še ni pokazal – ali pa jo zelo dobro skriva. Morda je tudi to del njegove discipline.
Kdo je večji perfekcionist?
Gregor: Če moram izbrati, bi rekel, da je to verjetno Urška. Ima zelo izostren občutek za detajle in zna hitro opaziti stvari, ki jih je še mogoče izboljšati.
Urška: Po drugi strani pa bi jaz rekla, da je Gregor precejšen perfekcionist, če ga poslušaš peti. (smeh) Tam se vidi, koliko pozornosti namenja natančnosti in interpretaciji. Tudi sama nisem ravno od muh, ko gre za to, da stvari naredimo dobro – čeprav priznam, da mora biti za to tudi pravo razpoloženje.
Kdaj se počutita najbolj ustvarjalno?
Gregor: Najbolj ustvarjalno se počutim, ko se lahko resnično prepustim trenutku. Ko je energija med nami na odru dobra in ko se zgodi tisti občutek, da vsi dihamo skupaj, se začnejo stvari razvijati skoraj same od sebe. Takrat se zgodi tista posebna čarovnija gledališča, ki je ni mogoče povsem načrtovati.
Urška: Mene pa najbolj navdihuje proces, ko iz nečesa, kar na začetku sploh ne deluje posebej obetavno, postopoma nastane nekaj zelo zanimivega. Včasih prav iz najbolj nepričakovanih idej zrastejo prizori, ki na koncu postanejo najbolj živi.
Ali verjameta bolj v disciplino ali v navdih?
Gregor: Verjamem v oboje. Navdih je izjemno pomemben, saj pogosto sproži ustvarjalni proces. Ampak če nisi pripravljen, če nimaš dovolj znanja in prakse, ga tudi ne znaš ujeti. Disciplina je tista, ki omogoča, da navdih postane nekaj oprijemljivega.
Urška: Jaz sem verjetno bolj na strani navdiha. Sama beseda disciplina mi zveni nekoliko omejujoče. Veliko raje imam občutek ustvarjalne svobode – nekakšen red v neredu, kjer stvari nastajajo spontano. Prav v takšnih trenutkih se pogosto rodijo najbolj zanimive ideje.
Kateri nasvet o ustvarjanju vama je najbolj ostal v spominu?
Gregor: Eden od nasvetov, ki mi je ostal v spominu, je, da lahko že najmanjši detajl ustvari izjemno močan komični učinek. V gledališču včasih ni pomembno, kaj narediš, ampak kako in kdaj to narediš.
Urška: Meni pa je blizu misel, da je pri ustvarjanju dobro razmišljati izven okvirjev. Domišljija je eden najmočnejših ustvarjalnih motorjev, ki jih imamo.
Igralci smo kot otroci
Sta si že kot otroka predstavljala, da bosta počela to, kar počneta danes?
Gregor: Morda nisem natančno vedel, v kakšni obliki bo to, a nekje v sebi sem vedno čutil, da bo moje življenje povezano z glasom, odrom in občinstvom. Danes sem zelo hvaležen, da lahko skozi različne projekte raziskujem različne načine umetniškega izraza.
Urška: Otroci se pravzaprav zelo radi igrajo različne vloge – zdravnike, učitelje, pevce, prodajalce. Radi nastopajo in si predstavljajo različne svetove. Pri večini ljudi ta igrivost sčasoma zbledi, pri nekaterih pa ostane. Mislim, da smo igralci samo tisti otroci, ki te igre nikoli zares nismo opustili.
Kaj je največja zmota ljudi o vajinem poklicu?
Gregor: Pogosto se zdi, kot da je vse zelo spontano in enostavno, kot da nastop nastane skoraj sam od sebe. V resnici pa je za vsakim trenutkom na odru ogromno priprav, vaj in razmišljanja.
Urška: Veliko ljudi tudi misli, da se samo zabavamo in da pravzaprav nič ne delamo. Da je naše zasebno življenje podobno temu, kar vidijo v predstavah ali na televiziji. V resnici pa je za tem veliko dela in tudi veliko odgovornosti.
Kateri trenutek kariere vaju je najbolj oblikoval kot umetnika?
Gregor: Zame je bil zelo pomemben trenutek, ko sem stal pred polno koncertno dvorano po tem, ko sem se odločil, da svoj prvotni poklic zobozdravnika postavim na stranski tir in se posvetim glasbi. Takrat sem začutil, da sem sprejel pravo odločitev. A pravzaprav te kot umetnika oblikuje vsak trenutek na odru.
Urška: Sama nimam enega samega prelomnega trenutka. Mislim, da te kot umetnika oblikuje skupek vseh izkušenj.
Kaj je po vajinem mnenju naloga umetnosti?
Gregor: Umetnost ima danes zelo pomembno nalogo – da odpira vprašanja in da povezuje ljudi. V času, ko se zdi, da smo pogosto razdeljeni, lahko umetnost ustvari prostor, kjer se ljudje znova srečajo.
Urška: In hkrati nas lahko na zelo nevsiljiv način spodbudi k razmišljanju o pomembnih življenjskih temah. Včasih skozi smeh ali skozi preprosto zgodbo pove stvari, ki so pravzaprav zelo resne.
Kdo od vaju bi bolje preživel v resničnostnem šovu?
Gregor: Mislim, da absolutno Urška. (smeh) Ima zelo dober občutek za organizacijo in verjetno bi znala hitro vzpostaviti red tudi v precej kaotični skupini ljudi.
Urška:Nisem povsem prepričana, da bi kdorkoli od naju tam dolgo vzdržal. (smeh) Morda bi bilo z mano nekoliko več drame – ali pa tudi ne.
