(POGOVOR) Klemen Ramovš: Pogled ministra mora biti globlji od uradniškega razumevanja in pristopa

Seviqc, kratica latinske skovanke Semper Viva Quam Creata (vedno živa kakor ustvarjena), je ime festivala stare glasbe oziroma programa, ki se je začel že davnega 1982. kot Mednarodna poletna akademija za staro glasbo v Radovljici. Kmalu je prerasel v Festival Radovljica. V letu 1997 je prvi mož Seviqca Klemen Ramovš program prenesel v Brežice pod imenom Festival Brežice, sodelavci iz Radovljice pa so nadaljevali po svoje. "Leta 2003 smo ime programa spremenili v Skupina Festival Brežice s tremi glavnimi deli: Festival Klasikaa, Akadema in Evromreža, že naslednje leto pa smo na novo pozicionirali dele programa po regionalnem principu. V letu 2007 smo program poimenovali Seviqc Brežice. V 2010. smo v okviru festivala Seviqc Brežice oblikovali še poseben programski sklop in ga poimenovali Seviqc Municipii. Z njim smo se pridružili projektu Evropska prestolnica kulture 2012," pove Ramovš. Spodbudno je, da tudi letos Seviqc bo, začne se 8. avgusta na domicilnem brežiškem gradu.
S Klemnom Ramovšem smo pred začetkom festivala šli skozi nekatere nevralgične točke uglednega tradicionalnega dogodka.
Vem, kake boje ste bili z ministrstvom za kulturo zaradi izpada iz programskega financiranja - kako vam je sploh uspelo pripraviti letošnjo edicijo festivala?
"Čeprav je prejšnjega ministra delegirala stranka, ki je imela morda največ na jeziku, kako je kultura pomembna, pa jim v praksi žal ni uspelo popraviti škode prejšnjega mandata in vsega, kar se je slabega nabilo skozi desetletja. Podpora, ki se je kazala v začetku 2018. in se je obljubljala tudi Karmini Šilec, je potem kar nekako zvodenela. Potem je bilo rečeno: tako kot vsi ostali. Kako se bo v tem sektorju razvijalo naprej, bomo še videli, trenutno je virus precej zagrnil tudi zastore kulturne politike, kar verjetno ni dobro, razen če ima s tem ministrstvo več časa za premislek. Zdaj so na vrsti počitnice, kar je morda dobro, lahko pa tudi ne. Samo čakati pa še nikoli ni prineslo dobrih rezultatov. Nam sredstva padajo vse od 2012. in tega trenda nam do zdaj ni uspelo obrniti. Tudi med kulturniki nekateri utvarno upajo, da če se zruši kdo drug, bo za njih več sredstev. Seviqc Brežice ima še vedno ogromno kinetične energije. Ker smo velik del letošnjega programa prestavili na 2021, imamo za prihodnje leto že veliko narejenega. Na mednarodni sceni so pobude in predlogi zelo živi in tu ne mislim le na nekaj evropskih producentov, ki bi želeli kaj prodati tudi v Slovenijo, in niti ne samo na našo mrežo REMA z 80 člani, kjer so posveti v času pandemije med članstvom zelo intenzivni in je tudi vrh REMA vpet v evropski kulturnopolitični parket. Stiki se pletejo tudi projektno, kako s skupnimi močmi pripeljati več evropskih sredstev tudi v Slovenijo.
​Čeprav smo morali zaradi slabega domačega sofinanciranja močno omejiti obseg, smo še vedno suveren sogovorec. Dejstvo je, da se program, kakršen je naš, brez javnih sredstev ne da izvajati. V pogojih izjemno negotovega, počasnega in nezadostnega sofinanciranja smo ne le zaradi strokovne usposobljenosti, ampak tudi zaradi velikih osebnih odrekanj napravili veliko, in če kdo misli, da se lahko taka zgodba nadaljuje, je to podobno, kot če bi UKC postavili v pogoje bolnice Franja. Saj je bilo tam precej uspešno! In tudi tu je veliko znanja, močnih mednarodnih stikov, motiviranosti, zagrizenosti in volje. Sicer pa, kulturna politika ne bi smela stopicati na tèrminih, kot to se ne da, za to ni zakonske osnove, za to ni razpisa in podobno, ampak mora slediti rezultatom in biti nanje ponosna. Sicer je slaba in zlorablja javna sredstva. Pogled ministra mora biti globlji od uradniškega razumevanja in pristopa. V glasbi je vedno teorija sledila praksi in nikoli obratno. Podobno razmerje bi moralo biti tudi med produkcijo in administracijo, administracija je zaradi produkcije in ne obratno. Vendar če pri odločevalcih ni nacionalnega ponosa in ponosa na dosežke scene, je potem težko. Ampak to je tudi naša širša težava. Da o tem, koliko prinaša vložek v kulturno produkcijo za širše dobro, niti ne bi razpravljal."

Umetniki le iz varnih držav

So letošnji tuji gostje zanesljivi ali še negotovi zaradi epidemiološke situacije? Gostje prihajajo iz sosednjih držav, Avstrije, Italije, Hrvaške, kar je najbrž manj tvegano, kajne?
"Da, do neke mere, povsem pa ne, ker je situacija precej nepredvidljiva. Sicer sem nov program oblikoval s pogojema, da umetniki prihajajo zgolj iz varnih držav in da ne pridejo z letalom, kar je dvojno nevarno: prvič, da pri vstopu lahko koga od članov ansambla opredelijo, da je okužen, in drugič, če letalska družba odpove let, je v teh časih težko dobiti drugega. Do zdaj se nam je to zgodilo pred leti pri jutranjem letu iz Pariza v Benetke, ampak tisti dan so bili tam štirje leti in smo na srečo še dobili večernega. To zdaj nekako odpada. Tudi če umetniki pridejo dan pred koncertom, se neprijetnostim ne da vedno izogniti. Upam, da se tudi Slovenija ne znajde na rdeči listi, potem bo karantena tudi za Avstrijce, Hrvate in Italijane. Če zaprejo prizorišča, pa tudi za Slovence. Ampak upam, da to ne bo naš scenarij."

Ko sem začel, stare glasbe pri nas ni bilo

Vsi koncerti imajo napovedan pogovorni predtakt. Odlična ideja, privlačna za obiskovalce.
"Predtakte smo pričeli razvijati leta 2014. Vodila nas je želja, da napravimo nekaj več na stiku med umetniki in obiskovalci. Sicer smo se letos pri oblikovanju predtaktov umaknili nazaj zaradi nasveta NIJZ, so pa ideje za razvoj predtakta v prihodnjih letih impulzivne. Kakor predtakti po eni strani oplemenitijo sàmo poslanstvo festivala, po drugi strani prispevajo v kulturni turizem in nas povezujejo z lokalnimi okolji."
Kako je pri nas s staro glasbo, ustvarjalce imamo, publiko tudi, le razumevanja tistih, ki odločajo o financiranju, ni, kajne?
"Ni tako enoznačno. Ko sem leta 1982 pričel v Radovljici s projektom, ki se zdaj imenuje Seviqc Brežice, stare glasbe v Sloveniji skorajda ni bilo. Nekaj let prej je s posameznimi koncerti delovala Schola Labacensis, vendar je takrat že prenehala. Danes so skoraj vsi, ki delujejo v slovenski stari glasbi, bolj ali manj neposredno povezani z gibanjem, ki sem ga postavil z Radovljico.
Do selitve v Brežice (1997) je prišlo zgolj zato, ker se nam z Radovljico ni uspelo dogovoriti o boljših pogojih, je pa sijajna Viteška dvorana močno vplivala na ugled in pomen Seviqc Brežice in mu dala veliko novega vetra v krila. Vsekakor smo Slovenijo na tem področju postavili med prepoznavne države in v naslednjih letih pripeljali sem tudi precej evropskih sredstev. Vendar so ta odvisna ne le od domačega sofinanciranja, ampak tudi od razumevanja, zakaj je dobro, da se gremo mednarodno prepoznaven program, ki povezuje različna slovenska okolja in jih promovira. Različna tudi po tem, ko bomo po dolgih letih opredelili regije. V lokalnih okoljih je pri sofinanciranju še vedno veliko nerazumevanja, da je kultura le nekaj dodatnega in da se da kaj napraviti tudi z zelo pičlimi sredstvi. Vsako cestno ali komunalno podjetje bo postavilo svojo ceno, če pa to napraviš pri kulturi, vodi to v izključevanje. Pri prizadevanju za uspešnejše sofinanciranje iz javnih sredstev mi gresta po glavi dve misli. Eno je povedal februarja 2018 evropski komisar za kulturo Tibor Navracsics: 'Festivali so nosilci raznolikosti kulturnih izrazov, integracije in socialne kohezije. Pomagajo ohraniti skupnost, prenašajo vrednote, osvežujejo tradicijo in delujejo kot vektorji za neformalno izobraževanje. S tem festivali pomagajo graditi trajnostno prihodnost v raznoliki družbi.' Druga pa se je zapisala novinarki Špeli Kožar v februarju lani: 'Umetnost ni ljudska, umetnost je univerzalna. In umetnost je razvojna, ko spodbuja k drugačnemu razmišljanju, k iskanju nove perspektive razvoja sveta. Ljudskost pa ima zgolj en namen – zabavati'. To oboje nekako ves čas spremlja sofinanciranje kulture tukaj v Sloveniji.
Ne gre prezreti tudi ocene mednarodne žirije za Seviqc Brežice ob podelitvi znaka EFFE: 'Vznemirljiv in navdihujoč festival stare glasbe, ki si prizadeva za strategije, ki večajo zanimanje za koncerte in dajejo nove vrednote in perspektive, da jih približajo na različne načine. Festival lahko razvije nove strategije za razvoj publike.'"