Kultura

(OPERNA KRITIKA) La Gioconda je neusmiljena do poustvarjalcev

Tomaž Gržeta
03.10.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
SNG Maribor

Zadnji septembrski dan je prinesel prvo operno premiero nove sezone v SNG Maribor. Bili smo priče ambiciozni produkciji, ki je sposobnosti domačega ansambla potisnila do skrajne meje izvedljivega in se izkazala za velik, a vendar ne prevelik zalogaj. Mariborska Opera nam je postregla z obsežno, priljubljeno, a pri nas redkeje izvajano mojstrovino iz zlate dobe italijanske opere: štiridejanko La Gioconda Amilcara Ponchiellija.

La Gioconda kot glasbeno-odrsko delo je - čeprav zgodba govori o ženski, polni usmiljenja - neusmiljeno do slehernega poustvarjalca. Od celotnega glasbenega aparata - tako od orkestra in zbora kot tudi od vokalnih solistov in, ne nazadnje, dirigenta - zahteva najvišjo raven tehnične pripravljenosti. Prav tako zahteva izjemno zbranost, kajti njena vsebina in glasbeno tkivo predstavljata zaporedje neštetih zapletov, dramatičnih dogodkov in pretresljivih karakterizacij likov. Posledično je ta Ponchiellijeva ključna stvaritev krepak izziv tudi za režiserja, ki mora iz prepleta medčloveških odnosov izluščiti bistvene poudarke, hkrati pa čez skoraj tri ure dolgo celoto razpeti enoten dramski lok.

Na ta izziv se je odzval italijanski režiser Filippo Tonon, čigar zadnje sodelovanje z mariborsko Opero je bila nova podoba Verdijevega Nabucca, ki je premiero doživel 5. oktobra 2018. Tonon je Giocondo prestavil iz 17. stoletja - njenega izvirnega časa dogajanja - v sedemdeseta leta 19. stoletja - čas nastanka opere. Predstavo si je zamislil kot povsem klasično - kar odražajo privlačni, z zgodovino mode povsem skladni kostumi in izredno lepa scena, ki obuja podobe beneške mestne krajine ter njenih renesančnih arhitektur. Tonon se podpisuje tako pod scenografijo kot pod kostumografijo, pri kateri je sodelovala tudi Carla Galleri. Vizualna podoba predstave je oblikovala privlačno in sugestivno ozadje dogajanja opere, a vendar tudi fizične ovire izvajalcem: veliko je bilo nerodnosti, povzročenih s kostumi in odrskimi artefakti, ob katere so se obleke in koprene pogosto zatikale. Prav tako je talna površina predstavljala nekoliko nestabilno in precej hrupno podlago, predvsem plesalcem. Vse to je do neke mere oviralo gladek potek opere ter od njenih odrskih izvajalcev zahtevalo dodatno zbranost in previdnost, kar je oviralo spontanost njihove igre in gibanja.

SNG Maribor

Glavno breme izvedbe je vsekakor padlo na domače umetnike. Orkester je bil izvrstno pripravljen, zbor pa naravnost navdušujoče - nevsakdanje težavne teksture zborovskih partov so izvedli s stabilno intonacijo, medsebojno usklajenostjo ter mogočnim zvočnim učinkom. Oba ansambla sta solistom ponudila zanesljivo oporo ter se budno odzivala na trdna, a pogosto nekoliko konservativna in predvidljiva navodila dirigenta Gianluca Martinenghija. Martinenghi je imel manj uspeha z usklajevanjem solistov in orkestrske spremljave, kar je večkrat povzročilo precej očitna razhajanja, skoraj na meji kakofonije. Tudi sicer bi si lahko privoščil več izrazne svobode in afekta pri interpretaciji posameznih točk, kar pa bi vsekakor zahtevalo precej dodatnih vaj. Ansambel je bil namreč pripravljen na izvedbo na sprejemljivi ravni, ne pa do take mere, da bi omogočil dirigentu bolj temperamentno in prefinjeno niansiranje izraznosti.

Zasedba glavnih vlog je izpostavila nekatere od glavnih adutov mariborske Opere - pa tudi nekatere njene šibkejše člene. V naslovni vlogi je nastopila Rebeka Lokar ter navdušila občinstvo. Njen dramski sopran premore izjemno lepe in izrazne momente v tišjem delu njenega širokega dinamičnega obsega. Teh pa Ponchielli v svoji Giocondi žal ni predvidel ravno veliko, za razliko od tistih glasnih, dramatičnih.

Lokarjeva jih je podala z izjemno povednostjo, a žal v zgornjem registru njen mogočni vokal izgubi intonančno jasnost za ceno razkošja volumna, alikvotov in (pre)širokega vibrata. Igralske sposobnosti Rebeke Lokar so sicer v skladu z njenim izmojstrenim petjem, a tokrat si jih ni mogla svobodno privoščiti zaradi zgoraj opisanih fizičnih ovir na odru. V izjemno zahtevni vlogi Enza Grimalda je zablestel Ivan Momirov, čigar svetli, močno ekspresivni tenor je bil podprt s prepričljivo igro. Z enkratnim šarmom, temperamentno igro, prežeto z očarljivo možatostjo, ter izjemno izenačenim in voluminoznim baritonom je navdušil Luka Brajnik v vlogi Barnabe. Še en zaklad zasedbe je bila Dada Kladenik, ki je z naravnim, nevsiljivim pevskim in igralskim nastopom vlogi slepe Giocondinine matere vdihnila življenjskost. Irena Petkova je povsem zgledno podala vlogo Laure, medtem ko je nastop basista Dragoljuba Bajića kot Alviseja Badoera pogrešal izraznost tako pri petju kot pri igri.

Verjetno najbolj znana točka Ponchiellijeve Gioconde pa ni katera od arij, temveč - paradoksalno - Ples ur. Ta priljubljena inštrumentalna medigra za trenutek prekine sicer prevladujoče temačno, čustveno intenzivno vzdušje opere ter ga razrahlja s čarobno slikovitostjo, ki kar hrepeni po prikupni baletni točki. V kontekstu Tononove klasične režije in celostne podobe produkcije bi pričakovali ballet blanc, a namesto tega nas je presenetila slogovno povsem neustrezna, od vsebine in značaja glasbe povsem odtujena modernistična koreografija, ki jo je zasnoval Valerio Longo. Tako je točka, ki bi morala biti "češnja na vrhu torti", delovala kot neužiten okrasek.

Premiera opere La Gioconda je pustila mešan vtis - po eni strani občudovanje sposobnosti in poguma ustvarjalcev izrazito zahtevne produkcije, po drugi strani pa dolg seznam mogočih (in nujno potrebnih) izboljšav. Mešane občutke pa v meni vzbujajo tudi nekritični odzivi publike, katere neselektivno navdušenje ni vedno na mestu in ne more biti verodostojen kriterij pri ocenjevanju kvalitete predstave. Da ne govorimo o nenehnem klepetanju, neskončnem odvijanju bonbonov in masovnem zamujanju na predstave, ki žal prepogosto spremljajo dogodke v mariborski Operi.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?