Umrl je Marko Brecelj. Ni odšel z novim performansom, ni še enkrat, kot julija lani, preživel vesti o svoji smrti in pripravil posthumne tiskovne konference. Odšel je takrat in tako, kot nismo pričakovali. Ker če je predvidljivo, ne more biti Marko Brecelj. Še to sredo se je, kot skoraj vsak dan od leta 2004, javil na svojem javno-zasebnem spletnem Dodogovoru: "Sanjal sem, da sva za rojstni dan dobila žive živali; 3 ovčke in perutnino. Moral bi jih s taksijem prestaviti. Taksija pa ni bilo. Od skrbi sem se prebudil in ugotovil, da buden ob 8h 30 nimam skrbi iz sanj."
V Sarajevu leta 1951 rojeni Marko Brecelj je glasbeno pot začel v Mariboru, na Drugi gimnaziji, v skupini Beli črnci. Na Mladinskem festivalu v Subotici leta 1974 je prejel nagrado strokovne žirije za komad Duša in jaz. Istega leta je v sodelovanju z aranžerjem Bojanom Adamičem izdal ploščo Cocktail. Na albumu je bila tudi pesem Hiškar Rogač, ki jo je posnel z nekaterimi člani skupine Sedem svetlobnih let. Z njimi je ustanovil rock skupino Buldožer, kjer je deloval kot pisec večine besedil in pevec. V skupini je ostal do leta 1979 in z njo posnel dve plošči ter soundtrack za film Živi bili pa vidjeli. Nato je skupino zapustil in se vrnil h kantavtorstvu, četudi je občasno še deloval v zasedbah.
Marko Brecelj ni bil nikoli samo kantavtor, bil je performer. To umetniško zvrst je pripeljal do vrhov in do bistva. Dragan Živadinov pravi, da je bil Brecelj eden prvih, izhodiščnih performerjev 20. stoletja. Blaž Lukan je v utemeljitvi Ježkove nagrade, ki jo je Brecelj dobil leta 2019, zapisal, da je najmočnejši estetski, etični in politični dosežek Brecljeve performativne aktivnosti v tem, "da s svojimi simbolnimi akcijami, ki so hkrati tudi povsem konkretne, opozori na določeno motnjo, diskonsenz, disruptnost v družbenem in političnem funkcioniranju." To, za kar se je boril s svojimi performansi, je dolga leta privzgajal mladim v Mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem center (MKSMC) v Kopru.
Nekaterim so bile njegove "mehkoteroristične akcije" nelagodne, ljubitelji pa so razumeli, da brez Breclja performerja tudi Breclja kantavtorja ne bi bilo. Med feni njegove glasbe nekateri prisegajo na Buldožerje, drugih se je bolj dotaknil Coctail (Igor Vidmar: "mehek molotov koktajl znotraj slovenske popularne glasbe"), ki je ob Odpotovanjih Tomaža Pengova verjetno najboljše, kar je dalo slovensko kantavtorstvo. Ljubitelji Breclja šansonjera pa se v grobem delijo na tiste, ki imajo za najboljši slovenski komad sploh Ta stol, in tiste, ki prisegajo na Škandal v Rdečem baru.
Po čemerkoli si ga bomo zapomnili, brez Marka Breclja bomo neskončno bolj revna in manj zdrava kultura.
