Vse skupaj je v zadnjih letih postalo že skorajda neokusno preračunljivo. Filmski ustvarjalci si vzamejo neko znamenito politično osebnost, najamejo prvovrstnega igralca/igralko, ki se s pomočjo maskerskih posegov do neprepoznavnosti vživi v kožo svojega subjekta, vse to seveda v prvi vrsti zato, ker tovrstni filmi preverjeno privabljajo oskarjevske kipce. Pomislimo na Daniela Day-Lewisa v Lincolnu (2012), Garyja Oldmana v Churchillu (2017), Meryl Streep v Železni lady (2011), Natalie Portman v Jackie (2016) ali Colina Firtha v Kraljevem govoru (2010) – gre za tematsko nit, brez katere si dandanes praktično ni mogoče predstavljati oskarjevskih nominacij.
Omenjene filme res lahko enega za drugim označimo za dobre, a prav zaradi tega enoličnega pristopa so obenem tudi kronično suhoparni. Če bi lahko izbrali režisersko ime, na katero bi stavili, da bo vneslo nekaj dinamike v ta dolgočasni žanr, bi se med njimi zagotovo znašlo ime Adama McKaya. Petdesetletni Američan je po večletnem snemanju komedij (Kralj hitrosti, Jebeš novice) leta 2015 posnel svojo mojstrovino Velika poteza (The Big Short), v kateri se je inovativno in neizprosno lotil resničnih krivcev za nedavno svetovno gospodarsko krizo. In prav s tega vidika je treba videti tudi njegov tokratni film Mož iz ozadja (Vice), v katerem se Christian Bale vživi v kožo Bushevega podpredsednika Dicka Cheneyja. Gre namreč za logično nadaljevanje Velike poteze oziroma natančneje – za še eno odkrito kazanje s prstom na ljudi, ki sodobni svet vodijo v pogubo.
S tem ko se je Christian Bale ob prejemu zlatega globusa zahvalil satanu za navdih pri upodabljanju omenjenega politika, je pravzaprav najbolje povzel McKayev pogled nanj. V tej življenjski zgodbi, kakor se odvije na platnu, namreč ne najdemo nobenih jasnih motivov, ciljev ali inspiracij, temveč zgolj oportunistično iskanje priložnosti za vzpon po družbeni lestvici. McKay vidi Cheneyja kot enega tistih ljudi, ki niso negativci, ker bi imeli v sebi prirojeno zlo, temveč so se med kariero preprosto vdajali toku dogodkov, pa naj so bile sprejete odločitve še tako pogubne za običajne ljudi, ki so trpeli posledice njihovih dejanj.
Režiser je pri portretiranju svojega subjekta sicer naletel na resno oviro. Kot tudi sam pove na začetku filma, je Cheney eden najbolj skrivnostnih oseb ameriške politike, pri katerem je marsikaj zavito v tančico nejasnosti. McKay je ta manko poskušal nadomestiti z nekaj zares drznimi pripovednimi potezami, kakršne je prikazal že v Veliki potezi. Igralci tako večkrat prebijejo četrti zid z neposrednim naslavljanjem gledalcev, pripoved skače sem ter tja, nekateri prizori pa so celo popolnoma metaforični – v vsakem primeru so to izredno drzne poteze za film, ki poskuša poseči v tako rigidno institucijo, kakršen je oskarjevski Hollywood. Možu iz ozadja sicer s takšnimi bravuroznimi manevri sprva ne uspe povsem prepričati, saj kaže znake akutnega pomanjkanja otipljivega gradiva, a film dobi zagon v resnici šele v drugi polovici, v kateri spremljamo dogodke po 11. septembru 2001. Christian Bale morda v teh dneh res prejema večino pozornosti za svojo vlogo, ki je še enkrat vrhunska, a morda še večji triumf na tej točki pomeni nastop Steva Carella, ki Donalda Rumsfelda upodobi do zadnjega obraznega trezljaja natančno.
Film naslika Cheneyja kot veliko oviro na poti k boljšemu svetu
