Hana Stupica: "Dedek, babica in mama so zame najboljša inspiracija, ki bi si je lahko želela. A hkrati je zelo težko, da njihovo delo ne bi vplivalo name. Gladko priznam, da bi bila moja punčka, če bi se je lotila, videti kot punčke moje mame, ki so mi bile zmeraj najljubše in najlepše."
V nadaljevanju preberite:
Ko je bila Hana Stupica majhna, sta njena mami in babica večere in noči pogosto preživljali ob risanju. Babico Marlenko Stupica je le redko videla risati, saj niso živeli skupaj. Toda da riše njena mami, Marija Lucija Stupica, je Hani sporočala prižgana luč v ateljeju, vrata so bila ravno dovolj steklena, da je s pogledom iz svoje otroške sobe zaznala, da ustvarja pozno v noč. Ob belem dnevu ji v ateljeju v Rožni dolini nikoli ni dovolila gledati izza rame, na liste pred njo je hčerka zato kukala z druge strani mize, kjer so ji postavili dedkov štafelaj, na katerem je lahko risala sama.
"Ves čas sem risala. Še danes svojo otroško igro dajem na papir. Kot otrok sem bežala v svet plišastih živali, ki sem jih oblačila, se igrala na babičinem vrtu, plezala po starih drevesih in šarila po grmovju. Kot edinemu otroku je to bil moj magični svet. Rišem, ker rišem že celo življenje in mi gre to najbolje od rok," se danes odraščanja ob dveh velikih damah slovenske ilustracije spominja Hana Stupica.
- Zakaj se babica Marlenka najbrž ne bi strinjala z izborom nekaterih del na razstavi?
- Kako je danes videti atelje Marije Lucije, v katerem ustvarja Hana?
- Marlenki in Mariji Luciji je ostalo nekaj ilustratorskih želj neizpolnjenih. Se bo katere od njih v prihodnosti lotila Hana?
Ko je bila Hana Stupica majhna, sta njena mami in babica večere in noči pogosto preživljali ob risanju. Babico Marlenko Stupica je le redko videla risati, saj niso živeli skupaj. Toda da riše njena mami, Marija Lucija Stupica, je Hani sporočala prižgana luč v ateljeju, vrata so bila ravno dovolj steklena, da je s pogledom iz svoje otroške sobe zaznala, da ustvarja pozno v noč. Ob belem dnevu ji v ateljeju v Rožni dolini nikoli ni dovolila gledati izza rame, na liste pred njo je hčerka zato kukala z druge strani mize, kjer so ji postavili dedkov štafelaj, na katerem je lahko risala sama.
"Ves čas sem risala. Še danes svojo otroško igro dajem na papir. Kot otrok sem bežala v svet plišastih živali, ki sem jih oblačila, se igrala na babičinem vrtu, plezala po starih drevesih in šarila po grmovju. Kot edinemu otroku je to bil moj magični svet. Rišem, ker rišem že celo življenje in mi gre to najbolje od rok," se danes odraščanja ob dveh velikih damah slovenske ilustracije spominja Hana Stupica.
- Zakaj se babica Marlenka najbrž ne bi strinjala z izborom nekaterih del na razstavi?
- Kako je danes videti atelje Marije Lucije, v katerem ustvarja Hana?
- Marlenki in Mariji Luciji je ostalo nekaj ilustratorskih želj neizpolnjenih. Se bo katere od njih v prihodnosti lotila Hana?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
