Akademski slikar Nenad Opačić iz Varaždina se v Likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) predstavlja že drugič, razstavljal pa je tudi že v Ars Sacri (razpela) in Sinagogi, kjer je predstavil svoje jadrnice. Njihova trikotna jadra so sinergično součinkovala s šilastimi loki poznogotske stavbe in se navezovala z vodnim ambientom na neposredno bližino reke Drave. Sicer pa umetnikova dela zmeraj ekspresivno dinamično posegajo v razstavni prostor in součinkujejo z okolico. Tako je bilo tudi pri prvi razstavi v UKM, ko je predstavil nenavadno kombinacijo oljk in kiborgov, slednje v obliki kovinskih reliefov.
Tokrat ponovno predstavlja kontrastno motiviko, znova vključujoč kiborge, vendar v tehniki olja na velikoformatnih platnih in novejši opus varaždinskih portalov v isti tehniki, čeravno obstajajo tudi v akvarelu na papirju. Združitev dveh tako skrajno nasprotujočih si motivik je tipična za Nenada Opačića, ki se navdihuje pri naravi, arhitekturi, sakralni motiviki in sodobnih tehnoloških dosežkih. Z znanstveno fantastiko napoveduje dvomljivo "svetlo" prihodnost človeštva, pri tem pa obvlada različne likovne tehnike od olja in akvarela, preko risbe in grafike, do kiparskih varjenih konstrukcij iz najdenih kovinskih sestavnih delov, bodisi kot oblo bodisi reliefno plastiko. Pričujoča razstava je zanimiva z različnih vidikov, saj zoperstavlja racionalne pravokotne in diagonalne oblike kiborgov baročnim krivuljam oziroma oblim - dejali bi naravno organskim - oblikam. Klasično, poduhovljeno estetskost kontrastira s sodobno konstruktivistično brezčutnostjo, stvarno preteklost sooča s fantastično prihodnostjo, hkrati pa polemizira s sociološko problematiko napredka tehnologije za vsako ceno, tudi na račun razčlovečenja. Simbol takšne tehnologije je kiborg, kibernetski organizem, ki predstavlja organsko človeško telo, nadgrajeno s sintetičnimi deli iz različnih materialov, ki naj bi izboljšali funkcioniranje naravnega bitja. Pri Opačiću ta tehnološki "napredek" iz človeka izrine vse, kar je naravnega, in ustvari čisto pravega brezdušnega robota, ki je samemu sebi namen, še več, s svojo agresivno zunanjostjo predstavlja grožnjo za obstoj vsega živega na Zemlji.
Popolnoma drugačno sporočilo imajo Opačićevi portali palač in cerkva zgodovinskega mesta Varaždina, ki ga v listinah prvič omenjajo leta 1181, svoj prvi pravi vzpon pa je doživel v baročnem obdobju med 17. in 18. stoletjem (četudi je mesto pred tem preživelo fazo celjskih grofov, ki so dozidali še eno arhitekturno znamenitost, utrdbo Stari grad). Verjetno je Nenad Opačić edini varaždinski umetnik, ki se je tako sistematično posvetil enemu samemu arhitektonskemu elementu svojega rojstnega mesta, četudi v Varaždinu nikdar ni manjkalo vedutistov, ki pa so morda pozabili izpostaviti takšne zanimive stavbne detajle. Portali imajo lahko, poleg praktičnega pomena, tudi duhovni simbolni pomen prehoda med tostranstvom in onostranstvom ali sakralni pomen pri cerkvah v smislu Jezusovih besed: Ego sum ostium, qui per me introierit, salvabitur. (Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil.) Tukaj imamo potemtakem popolnoma drugačno perspektivo prihodnosti kot v primeru kiborgov. Gre torej ponovno za zanimivo samostojno predstavitev hrvaškega umetnika Nenada Opačića v našem mestu, ki zmeraj prinaša sveže vzdušje na slovensko likovno sceno.
Osebna izkaznica slikarja
Nenad Opačić se je rodil leta 1949 v Varaždinu. Na ALU v Zagrebu je diplomiral leta 1972 v razredu profesorja Raula Goldonija. Med letoma 1972 in 1975 je sodeloval v mojstrski delavnici profesorja Krsta Hegedušića na isti ustanovi. Med letoma 1976 in 1991 je bil vodja galerije HDLU v Zagrebu. Deluje kot samostojni ustvarjalec na področju kulture. Samostojno je razstavljal več kot šestdesetkrat, sodeloval pa je tudi na več kot dvesto skupinskih razstavah tako doma kot v tujini, hkrati premore več kot sto bibliografskih enot. V svojem ateljeju in galeriji prireja srečanja likovnikov, glasbenikov, pesnikov, filozofov in drugih kulturnikov.
