V soboto, 15. maja, nas je nenadno in tiho zapustila odlična kostumografinja in srčna prijateljica Cveta Mirnik. Brezskrbno otroštvo, domiselne igre, pohajkovanja po travnikih in odkrivanja skritih kotičkov narave na obronkih rojstnega kraja Žalca so napolnjevali njeno in našo mladost ter leta zorenja, ko je strastno in nepreklicno izbirala svojo prihodnost – biti kostumografinja.
Osnovno šolo je obiskovala v Žalcu. Po končani srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani (oddelek za modo) je nadaljevala študij na Akademiji uporabnih umetnosti v Beogradu, kjer je leta 1978 diplomirala na katedri za scenski kostum pri prof. Dušanu Ristiću. Njeno primarno ustvarjanje je bila gledališka kostumografija, pa tudi pri filmu je bila prisotna. Samostojno je opremila blizu petdeset predstav v Drami SNG Maribor, Mestnem gledališču ljubljanskem, SNG Drami Ljubljana, Slovenskem ljudskem gledališču Celje in Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica. Že leta 1979 je bila dobitnica Borštnikove nagrade za kostumografijo v predstavi Luigija Pirandella Kaj je resnica? v izvedbi takratnega PDG Nova Gorica in leta 1985 za predstavo Petra Turrinija Meščani v izvedbi mariborske Drame. Samostojno je razstavljala v Žalcu, Celju in Mariboru, sicer pa so bila njena dela vključena na pomembne pregledne razstave gledališke scenografije in kostumografije v Beogradu (1979), Mariboru (1981), Pragi (1983) in Novem Sadu (1990). Največ je sodelovala z režiserji Dušanom Mlakarjem, Francijem Križajem, Marjanom Bevkom in Zvonetom Šedlbauerjem, s katerim je leta 2005 za SNG Drama Ljubljana pripravila svoje zadnje kostumografsko delo za predstavo Translacija po delu irskega dramatika Briana Friela.
Njeno kostumografsko delo je bilo vedno v tesnem dialogu z režiserjem in globoko vpeto v dramsko besedilo. Na tem presečišču se je njena ustvarjalna pozicija zazrla v notranje tkivo akterjev ter v barvni in oblikovni strukturi kostumov ujela strasti posameznih protagonistov ter njihove usode potegnila v globino izraza.
A žal si usode ne izbiramo vedno sami. Pogosto je drugačna, bolj zagonetna, kot si želimo. In čeprav je ustvarjalnost Cvete Mirnik nedvoumno označena za izvirno, za likovno tenkočutno in psihološko večplastno, nagrajena z najvišjimi strokovnimi priznanji, je zadnjih šestnajst let ustvarjala le zase – za predstave, ki jih ni bilo. Tako so iz njene strasti po delu nastajale prave slikarske mojstrovine. Skrite izza odra. Nedotaknjene od življenja. Med njimi najdemo Dom Bernarde Albe Federica Garcie Lorce pa Evripidove Bakhantke in radožive študije za muzikal My Fair Lady po igri Pygmalion Georgea Bernarda Shawa … Sijajne barvne skice, globoko čuteče do dramskih besedil in predane samoti – kot njeni tihi odhajajoči koraki.