Po lanskem presledku zaradi absurdnih zunajliterarnih okoliščin bodo letos podelili dve Nobelovi nagradi za literaturo. Za leto 2018 jo bo prejela poljska pisateljica Olga Tokarczuk, za letos pa avstrijski dramatik, pisatelj, scenarist Peter Handke.
Letošnja odločitev švedske akademije nas ni spravila v zadrego, oba avtorja v Sloveniji dobro poznamo. Gotovo pa bo evropocentričnost - če ne bi bil ravno Handke, ki je rekel, da je Srednja Evropa meteorološki pojem, bi rekli, da srednjeevropocentričnost - deležna kritik svetovne javnosti. Handke je to rekel, ko je dobil prvo slovensko mednarodno nagrado Vilenica na istoimenskem festivalu leta 1987. Festival so si organizatorji zamislili prav zato, da bi Slovenijo kulturno na novo pozicionirali, in za "domovino" so ji izbrali Srednjo Evropo. Da Handkeju naše oddaljevanje od Balkana ni všeč, je pokazal tudi desetletje pozneje, leta 1996, ko je s potopisom Zimsko popotovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini - Pravičnost za Srbijo podprl velikosrbske težnje po ohranitvi nekoč skupnega. Temu so sledile jasne obsodbe, nikoli pa literarna anatema. Ne v nemškem prostoru ne v Sloveniji. Avtor se je povsem umaknil iz javnega živlljenja, njegova dela pa so izhajala v mnogih jezikih in igrali so jih na mnogih odrih.
Zatišen avtor
Amalija Maček, prevajalka Handkejevega poskusa o norem gobarju: "Peter Handke je kljub hrupu, ki ga kot posledica lastnih provokacij obdaja od samega začetka ustvarjanja, zatišen avtor, avtor tišine in vse bolj upočasnjenega ritma poetične proze, ki dandanes spet deluje kot provokacija in upor.
Bratenje z masami
Brane Čop, prevajalec: "Nobelovca Handkeja sem srečal med obvezno literaturo kot študent germanistike, potem pa nekaj desetletij nič več, dokler mi ni založnik Lojze Wieser ponudil, naj
prevedem njegovo delo Immer noch Sturm - Še vedno vihar v slovenski jezik.
Handke iz Viharja je bil več kot Handke mojih študentskih let. Delo Še vedno vihar me je prevzelo in navdušilo, močna osebna, družinska nota se je tu prepletla z občečloveško, uporno noto in s pretanjenim ozračjem nostalgije, pa tudi razčiščevanjem mučnih tem osebne preteklosti. Ko smo delo Še vedno vihar v režiji
Ivice Buljana postavili na oder ljubljanske SNG Drame, smo se mu primerno poklonili še na tej strani Karavank.
Nekoč sva se avtor in prevajalec srečala na večerji v Radovljici in je Handke s svojo
karizmatičnostjo poskrbel za to, da sem se počutil, kot da je večerja meni in ne njemu
v čast. Takrat je v šali rekel: 'Pisatelj se ne sme bratiti z masami. Razen z masami denarja.' Vizionarno."
